Kaj se skriva za kraticami diagnostičnih preiskav CT, MRI, PET?

Tili Kojić
ponedeljek, 09. november 2009

(Foto: Shutterstock)

Naprave, ki gledajo telo

Intenziven razvoj sodobne medicine in tehnologije v zadnjih nekaj desetletjih je prinesel ogromen napredek, ko gre za zgodnje odkrivanje in diagnosticiranje bolezni, vsi pa vemo, da je pravočasna diagnoza ena od ključnih prvin v procesu zdravljenja. Sodobna tehnologija nam zdaj na razmeroma enostaven način, tako za bolnika kot zdravnika, omogoča priti do popolne trirazsežne slike organizma, to pa zagotavlja postavitev natančnejše in zanesljivejše diagnoze. Zdravnikom je na voljo kar nekaj različnih aparatov, ki jim omogočajo zelo dober vpogled v notranjost telesa.

CT - računalniška tomografija

Ena od takšnih naprav, s katero zdravniki gledajo v naš organizem, je naprava za računalniško tomografijo, bolj znana pod kratico CT. Gre za postopek, ki je zamisel klasičnega rentgenskega snemanja dvignil na višjo raven. Namesto opazovanja zunanjih obrisov kosti in organov CT ustvari popoln trirazsežen računalniški model opazovanega dela telesa. Metoda temelji na merjenju absorpcije rentgenskih žarkov, računalnik pa na osnovi dobljenih podatkov ustvari prikaz notranjosti organizma. Prav zato je bilo treba za prvo CT-napravo počakati na dovolj napredno tehnologijo, ki je bila zmožna opraviti obsežno delo zbiranja in obdelave podatkov; to se je zgodilo v sedemdesetih letih.CT sta leta 1972 neodvisno eden od drugega skonstruirala britanski fizik Godfrey Hounsfield v laboratorijih EMI v Angliji in Allan Cormack na Tuftovi univerzi v ameriški zvezni državi Massachusetts. CT-skenerje so leto dni pozneje začeli uporabljati tudi v klinični praksi. Naprave prve generacije so imele zelo dolg obsevalni čas ali ekspozicijo v primerjavi z zdajšnjimi, pri katerih ta znaša približno 4,5 minute, zato so bili primerni samo za snemanje glave, saj so bili drugi deli telesa izpostavljeni gibanju (na primer zaradi dihanja). CT je postal razširjen v osemdesetih letih. Po nekaterih ocenah je zdaj po vsem svetu v uporabi skoraj 50 tisoč CT-skenerjev, od tega jih je 17 v Sloveniji.

Posnetki so preglednejši od klasičnih rentgenskih slik, saj lahko zdravniki, zaradi boljšega kontrasta, razlikujejo med različnimi tkivi, kot so kosti, mišice in maščoba. S to metodo ugotavljajo poškodbe medvretenčnih ploščic, omogoča pa tudi neboleč pregled črevesja (virtualna koloskopija).Z ultrahitrim CT lahko v samo 20 sekundah posnamejo srčno ožilje in ugotovijo celo najmanjše poapnenje, ki je prvi znak obolenja.

Nove generacije tako imenovanih multi-slice CT-naprav so oblikovane tako, da v samo 300 ms posnamejo do štiri plasti vzorca telesa in v manj kot eni sekundi ustvarijo matrico slike 512 x 512. Celoten prsni koš (40 vzorcev plasti, debelih 8 mm) lahko posnamejo v borih desetih sekundah. Znanstveniki so poleg velikega napredka glede hitrosti dosegli še premike na področju zmogljivosti obdelave, prikaza slike ter bolnikovega udobja.

Preiskave z računalniško tomografijo

Za preiskavo z računalniško tomografijo se odločijo, kadar je treba prikazati organe, ki jih je težko prikazati z drugimi slikovnimi metodami ali pa to sploh ni možno, denimo možgane. Indikacija za CT je tudi, ko druge metode ne zagotovijo zanesljivih dokazov o bolezni, klinična slika pa kaže na bolezenski proces, ki bi ga bilo morda možno ozdraviti z operacijo, a tudi, kadar so si podatki, zbrani s pomočjo drugih preiskovalnih metod, nasprotujoči ali pa premalo zanesljivi za dober načrt in zanesljivo izvedbo operacije ali drugih oblik zdravljenja.

Pri CT glave ne naredijo preiskave glave v celoti, ampak prikažejo samo del, na katerem bi utegnil potekati bolezenski proces. Tako opravijo CT možganov, obnosnih votlin (sinusov), možganskega ožilja, obraznih kosti ... Tudi CT hrbtenice opravljajo po delih, glede na diagnozo, in sicer CT vratne, prsne, ledvene in križne hrbtenice, bodisi s kontrastom bodisi brez. V večini primerov opravijo CT hrbtenice pri poškodbah. Z računalniško tomografijo lahko posebej prikažejo pljuča. Tudi prebavne organe z računalniško tomografijo pregledajo vsakega posebej: trebuh, želodec, črevesje, jetra, vranico, žolčne vode, žolčnik in slinavko.

Angiografija s pomočjo računalniške tomografije (CTA)

Rentgenska preiskava ožilja z računalniško tomografijo je diagnostična metoda za ugotavljanje bolezenskih sprememb na žilah. Pri preiskavi S CTA-angiografijo je prisotno rentgensko sevanje in bolniku med preiskavo v žilo na roki vbrizgajo kontrastno sredstvo. V primerjavi s klasično angiografijo ožilja je CTA bolniku prijaznejša preiskava in ne zahteva sprejema v bolnišnico. Ta diagnostična metoda je natančna in v rokah usposobljenih izvajalcev tudi enostavna. S poznejšo računalniško obdelavo je mogoče dobro prikazati bolezensko stanje v žili.

CTA-angiografijo uporabljajo pri ugotavljanju vretenastih lokalnih izboklin (anevrizem) v možganih in aorti, pri zožitvi ali zapori arterij na vratu (karotidne arterije), pri prikazovanju nekaterih tumorjev, poškodbah aorte in pljučni emboliji (nagla zamašitev arterij v pljučih).Med pomembne prednosti računalniške tomografije spadata velika natančnost in zanesljivost, čeprav zaradi velikih obsevalnih doz ni mogoče pregledati vsega telesa, ampak samo določene predele, kjer obstaja sum na bolezenske procese, poškodbe, krvavitve ... Preiskav z računalniško tomografijo ne opravljajo pri nosečnicah.

Izvedba preiskav

Bolnik med preiskavo mirno leži na preiskovalni mizi, po potrebi zadrži tudi dihanje. Pri nekaterih preiskavah v žilo na roki vbrizgajo kontrastno sredstvo. Pri preiskavah trebušnih organov bolnik kontrastno sredstvo zaužije. Izvedba preiskav je preprosta, vendar je obsevanost bolnika večja kot pri slikanju z rentgenskim aparatom. Računalniška tomografija je poseg, pri katerem bolniki prejmejo razmeroma visoke doze sevanja, zato je pred napotitvijo pomemben premislek o tem, ali bi se bilo posegu mogoče izogniti, oziroma ali ga je mogoče nadomestiti s kako drugo obliko diagnostiko (na primer z magnetno resonančno), pri katerem bolnik ne prejme doze. O tem je precej napisanega v literaturi, ki se ukvarja z varstvom pred sevanjem bolnikov pri medicinskih posegih.

Magnetna resonanca ali MR

Magnetna resonanca je novejši diagnostični postopek, pri katerem ne uporabljajo rentgenskih žarkov; metoda temelji na resonanci vodikovih ionov v močnem magnetnem polju. Telo oziroma organ, ki ga preiskujejo med snemanjem, je v statičnem magnetnem polju, z uporabo radiofrekventnih valov pa se oblikujejo signali, ki se ob pomoči računalniškega programa spreminjajo v sliko. Tako dobljena slika omogoča visoko diferenciacijo mehkotkivnih struktur in krvnih žil, in to znatno bolje kot pri CT, s čimer zdravniki dobijo še natančnejšo in jasnejšo sliko notranjosti telesa.Z metodo magnetne resonance, za katero so lani podelili Nobelovo nagrado za medicino, ne opazujejo samo tkivne strukture, temveč celo njihove funkcije, in to brez obsevanja.

Preiskave z magnetno resonanco

Preiskave osrednjega živčevja
V nevroradiologiji uporabljajo MR predvsem za pregled možganovine in hrbteničnega kanala.
Metoda je primerna za prikaz bolezenskih procesov, ki jih CT ne prikaže dovolj dobro ali sploh ne (na primer žarišča pri multipli sklerozi), a tudi pri zmanjšani ali nezadostni prekrvljenost dela možganov (možganska kap ali ICV). Z magnetno resonanco lahko zdravnik dobro razlikuje tumorje od drugih bolezenskih sprememb v možganih, brez uporabe kontrastnega sredstva pregleda žilni sistem oziroma pretok krvi v arterijah in venah, opravi angiografijo (odkrivanje nepravilnosti v zgradbi in funkciji žil zaradi nepravilnega razvoja ter vretenaste lokalne izbokline arterij - anevrizem), pregleda hrbtenični kanal, zlasti hrbtenjačo in bolezenske procese v njej, ožilje v hrbteničnem kanalu, dobro vidne so tudi medvretenčne hrustančaste ploščice (diskusi). Prednost prikaza s pomočjo magnetne resonance pred računalniško tomografijo je slika, sestavljena v več plasteh.

Magnetna angiografija
Magnetna angiografija je diagnostična metoda prikaza krvno-žilnih sistemov ob pomoči magnetne resonance. Gre za novejši diagnostični postopek, ki ni ne škodljiv ne invaziven. Zlasti dobre rezultate dosegajo pri prikazu krvnih žil v možganih in vratu ter v kombinaciji z MR teh področij.

Magnetna resonanca pri boleznih lokomotornega sistema
MR ramena, lakta, ročnega sklepa, kolena ali gležnja v nasprotju z artografijo in artoskopijo opravljajo neinvazivno. Metoda omogoča hkraten prikaz kostnega tkiva, hrustanca, mišic, meniskusa, tetiv in vezi. Preiskava je primerna pri športnih poškodbah pri profesionalcih in rekreativcih, primerna pa je za naslednje indikacije: zlomi, delno ali popolno pretrganje tetive, vezi in meniskusa, vnetja sklepov (večja ali manjša količina izliva v sklepu, vnetno tkivo, nadzor uspeha terapije po vnetnem procesu), degenerativni procesi ter spremembe v meniskusu, tetivi, sklepni ovojnici in hrustancu.

MR-preiskave organov v prsni in trebušni votlini
MR-preiskava pokaže lego, velikost in sestavo posameznega organa, a tudi to, v kolikšni meri je še ohranjena njegova funkcija. V prsni votlini MR dobro posname srce, pljuča in krvne žile, omogoča pa tudi preiskovanje organov v zgornji trebušni votlini. Pri preiskovanju jeter, vranice, trebušne slinavke in ledvici je lahko ta metoda zaradi vpliva dihanja nekoliko nenatančna. Organe v spodnji trebušni votlini, kot so mehur, rodila pri ženski in obsečnica (prostata) pri moškem, prikaže zelo dobro, enako velja za pretok krvi.

MR sklepov in mišic
Magnetna resonanca poda jasno sliko obkostnih struktur, zato velja za vodilno metodo pri preiskavah velikih in malih sklepov, hrbtenice (medvretenčnih ploščic) in mehkih tkiv gibal (mišice, kite). Dobro so vidne vse najmanjše poškodbe vezi in krvavitve v sklepu, raztrganine in krvavitve v mišicah. Vidne so tudi spremembe v sklepih, ki so posledica degenerativnih procesov ali drugih obolenj. Preiskava z magnetno resonanco pogosto da končni odgovor za nadaljnjo diagnostiko in terapijo.

Izvedba preiskav
Preiskava traja približno pol ure in poteka v posebnem preiskovalnem prostoru. Bolnika seznanijo s potekom in trajanjem preiskave, ter ga opozorijo na hrup, ki ga povzroča naprava.

Bolnik med preiskavo leži na preiskovalni mizi v posebnem tunelu. Del telesa, ki ga bodo pregledali, namestijo v ustrezno tuljavo. Pomembno je, da se bolnik med preiskavo čimmanj premika, saj vsak gib lahko popači sliko in njeno razlago. Ves čas preiskave bolnika spremljajo na zaslonu in se z njim pogovarjajo prek zvočnika. Slušalke ali čepki za ušesa varujejo bolnika pred hrupom. Po potrebi bolnik med preiskavo zaužije kontrastno sredstvo (lahko mu ga tudi vbrizgajo), ki poveča preglednost posameznih tkiv ali organov.Po opravljeni preiskavi utegne bolnik, zaradi uporabe magnetnega polja, občutiti rahlo toploto, ki po nekaj minutah izgine; radiofrekvenčni valovi namreč povzročajo segrevanje tkiva.

Največji prednosti te diagnostične metode sta v tem, da je neboleča in neinvazivna. MR zelo dobro prikaže sestavo mehkotkivnih organov in omogoča oceno njihove trenutne funkcije; zaradi možnosti zgodnjega odkrivanja bolezenskih procesov pri diagnostiki tumorjev velja za eno od vodilnih preiskav. Ker lahko MR-preiskave brez škode ponavljajo, dobivajo vse večji pomen tudi pri preiskavah otrok.Kljub temu obstajajo nekatere omejitve. Tovrstnih preiskav ne opravljajo pri ljudeh, ki imajo v telo vsajene elektronske naprave (srčni spodbujevalniki in druge elektronske naprave), odsvetujejo jih tudi nosečnicam v prvih dvanajstih tednih nosečnosti. Z magnetno resonanco ni mogoče dobro prikazati kosti in njenih struktur. Težko je izvedljiva pri nemirnih bolnikih, poleg tega povzroča nelagodje ali strah pri ljudeh, ki ne prenesejo zaprtega prostora. Uporabo te sodobne diagnostične metode omejujeta tudi visoka cena preiskave in težja dostopnost (premalo aparatur).

PET

Najnovejša med sodobnimi diagnostičnimi metodami, ki jo kmalu namerava v Slovenijo uvesti tudi slovenska nuklearna medicina, je pozitronska emisijska tomografija, znana pod kratico PET ali SPECT. To je raziskovalna in diagnostična metoda, s katero je mogoče ugotavljati funkcije organov. Znanstvenikom je z metodo PET uspelo narediti viden celoten postopek presnove v telesu. Med presnovo namreč tkivo, obolelo za rakom, pospešeno vsrkava vbrizgani radioaktivni sladkor. PET trenutno spada med najuspešnejše metode za odkrivanje metastaz različnih malignomov, s to metodo pa je mogoče tudi dokaj hitro ugotoviti, ali določena vrsta kemoterapije pri posameznem rakavem bolniku sploh učinkuje. Glavni oviri pri uveljavljanju PET v Sloveniji sta v tem, da je oprema zelo draga in da v bližini ni dobavitelja.

V Kliničnem centru sta dva magnetno resonančna tomografa MRT, čakalne dobe so različne po tkivih oziroma po organskih sistemih. Po Sloveniji so še trije MRT, vendar manjše moči (naprave se razlikujejo po moči, in sicer od 0,5 tesla do 2,5 tesla), in sicer eden v bolnici Valdoltra, dva pa sta zasebna, v Fontani v Mariboru in Medilabu v Ljubljani.

V Kliničnem centru ima dva računalniška tomografa, po enega pa še v Mariboru, Celju, Murski Soboti, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, Šempetru, Izoli, v ortopedski bolnici Valdoltra, na Jesenicah, Golniku, v Novem Mestu, Brežicah in na Onkološkem inštitutu. Dva sta tudi v zasebni lasti, med njimi eden v Medilabu. Čakalne dobe so v povprečju od enega meseca do šestih mesecev.