V mojem življenju ima vera v Boga posebno mesto. Pa me zanima, kako je pri vas? Imate osebno vero ali le "naučeno"? Ali vam vera veliko pomeni in ali vam tudi pomaga?

Ne vem, glede teh "božjih" vprašanj si nisem čisto na jasnem (vprašanje je, če smo si lahko). No, eno od mojih razmišljanj gre tudi v smer, da je že, četudi upoštevamo samo znanost, svet in življenje na njem vseeno čudežno in čudovito. Ne da bi s tem se kakor koli opredelil o bogu, ampak, včasih se mi zdi enostavno dobro, da je človek hvaležen za vsak dan, ki ga preživi in doživi. Bogu in/ali sebi v čast in veselje :)

Tvoje razmišljanje se mi zdi zelo zanimivo, kar lepo! Zato hvala za tvoj odgovor, Patrice Monroe Pustavrh.
Rada pa bi, da napiše svoje razmišljanje še kdo, ki je prepričan, da Boga tudi čuti v svojem življenju.
Vsem želim lep dan.

Jaz vrjamem v boga in ne v Boga. Ne maram razmišljanja da moram biti ponižen in moliti. Kot je rekel Patrice sem tudi jaz hvaležen in vesel za vsak dan posebej drugače pa mi vera postavlja preveč omejitev. Meni je moja svoboda in veselje omejeno z svobodo in veseljem drugega...

Ima še kdo kakšno mnenje?

Pastirja potrebujejo samo ovce ;)

iz spletne strani : http://www.atheistempire.com/greatminds/more.php

[quote"Anubis je napisal/a:

Pastirja potrebujejo samo ovce ;)

iz spletne strani : http://www.atheistempire.com/greatminds/more.php

Jah in mene vedno zabava, ko v cerkvah govorijo o ovčicah ;). No, kakor koli že, sam sem precej neodločen glede vsega skupaj, ampak če komu paše hoditi v cerkev in se zaradi tega boljše počuti, se mi zdi čist ok, dokler ne sili drugega v neke svoje norme, ki vernemu ne spremenijo življenja, drugemu pa. Na primer, če verni smatra klasično družino za alfa in omega, je prav, da najde sorodno dušo in se poroči cerkveno, če pa je nekdo drugih nazorov, pa ni nič narobe, če živi na koruzi ali pa v istospolni skupnosti ali celo v troje ali še več (stvar okusa pač). Da se razume, sam sem bolj tradicionalist in sva z ženo srečno poročena že več let (in vsako leto je boljše :) ).
Glede boga pa, se ne morem odločiti ne za ne proti. Vsekakor pa verjamem, da ne glede na to, ali bog je ali ga ni, da je življenje en pravi mali čudež in nadvse čudovita zadeva. In ne glede na to, ali bog je ali ga ni, se mi zdi prav, da se držimo etičnih standardov, da si pomagamo in vzpodbujamo (pa čeprav včasih tudi pograjamo in smo ostri z nekaterimi).

Meni se zdi da bi življenje ne imelo pravega smisla, če bi bilo samo to in potem nič več...nikoli. Tudi zaradi tega, ker se strinjam da je življenje pravi čudež.

Mogoče mi je bliže nekakšna reinkarnacija. Raziskave o tem se mi zdijo prav fascinantne. Sem bral neki knjig o tem, in se mi zdi tudi bolj smiselno, kot pa neka štorija o nebesih in peklu. To je bolj varianta za preganjanje grešnikov ;)

Predvsem sem pa za to, da se pusti ljudem njihove razlike, da lahko v njih vsi uživamo. Sem že slišal recimo, da sem komunist. ... Včasih bi se najraje obrnil proč in samo zamahnil z roko. Ampak potem to drugi dobi kot potrdilo :/