Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Demenca

Živeti z demenco

Demenca je proces splošnega upadanja višjih duševnih funkcij, kot so spomin, orientacija, sposobnost učenja, dojemanje, sposobnost besednega izražanja, čustvovanje ... Je posledica različnih bolezenskih stanj v možganih. Vzroki demence se vrstijo od primarno degenerativnih bolezni osrednjega živčevja pa tja do raznovrstnih stanj, ki difuzno okvarijo možgane (vaskularne, toksične in vnetne spremembe, tumorji, poškodbe ...).

VRSTE DEMENC
V starosti 80 let se z demenco spopada kar približno 20 odstotkov ljudi, med njimi jih ima od 50 do 60 odstotkov Alzheimerjevo bolezen. Drugo najpogostejšo obliko demence povzročajo cerebrovaskularne (možganskožilne) bolezni, ki prizadenejo do 15 odstotkov bolnikov z demenco. Redkejše so druge oblike demenc, kot so Pikova bolezen, demenca Lewyjevih telesc itd. Vnetja v možganih, nekatera zdravila, droge, presnovne motnje in nekateri drugi dejavniki sprožajo proces reverzibilne (ustavljive) demence.

ŽIVETI Z DEMENCO
Zaradi podaljšanja življenjske dobe v razvitem svetu je demenca vse večji družbeni in medicinski problem. Dokazano je, da sindrom demence povzroča več kot sto različnih bolezni. Odnos medicinske znanosti do vzrokov, ugotavljanja in zdravljenja demenc se pomembno spreminja.

S spremenjenim načinom življenja lahko zmanjšamo možnost za nastanek katere od oblik vaskularne (žilne) demence. Drugače je pri Alzheimerjevi bolezni. Umsko dejavno življenje vsekakor vpliva na kakovost življenja v starosti, kljub temu pa bolezni ne moremo preprečiti ali jo celo povsem ustaviti.

Demenco običajno odkrijemo prepozno; spominske težave podzavestno pripisujemo procesu staranja, drugi znaki, ki nakazujejo začetek demence, pa so težje opazni. Za dementnega bolnika je najbolje, če karseda dolgo živi v mirnem domačem okolju.

ODLOČILI SMO SE
V družinskem krogu smo se odločili, da bomo dementnega svojca oskrbovali doma. S to odločitvijo smo stopili na pot, na kateri bomo doživljali protislovna čustva, nemoč in krize. Ljubezen do obolelega svojca je verjetno osnovni pogoj za našo plemenitost in predanost. Družinski člani se bomo tega lotili z različnih pozicij. Nismo vsi enaki. Oseba, ki je na bolnika čustveno najbolj navezana, bo tista, ki bo voz življenja peljala naprej. To je oseba, ki bo postavljena pred največje preizkušnje. Pozorno bo spremljala odnose v družini in družinskim članom posvečala skrb, da ne bo prihajalo do konfliktov.

RAZLIČNA OBDOBJA
Proces demence delimo na tri različna obdobja, ki od družinskih članov ter strokovnjakov iz zdravstvenih in socialnih ustanov zahtevajo različen pristop.

Blaga demeca

V prvem obdobju govorimo o blagi obliki demence. Pri bolniku prihaja do motenj v orientaciji, razpoloženjskih sprememb, pozabljanja, slabega presojanja ... V tem obdobju naj bolnikovi svojci preučijo potek bolezni in številne možne zaplete. Pripravijo naj se na izrazito čustveno in intelektualno spremembo svojca. Razmišljajo naj o organizaciji oziroma porazdelitvi dela v družini. Ponavadi se v tem obdobju ne zdi, da se bo bolezen razvijala naprej.

Srednje razvita demenca

V drugem obdobju govorimo o srednje razviti demenci. Pri bolniku prihaja do vse hujših spominskih motenj, nepoznavanja svojcev, časovne in krajevne zmedenosti, sumničenj, nenehnega gibanja in tavanja, nemira, izrazitih spominskih motenj ... Družinski člani se lahko čez noč znajdejo pred veliko preizkušnjo. Dementni svojec lahko ure in ure zastavlja vedno ista vprašanja, svojo življenjsko pot lahko zavrti za petdeset let nazaj in govori o takratnem življenju, kot da se dogaja sedaj. Zamenjuje družinske člane (sina zamenja za brata, hčer za soprogo). Lahko se primeri, da je prepričan, da je njegov dom nekje drugje, zato vedno znova odhaja "domov". Zavrača hrano in zdravila ter vzdrževanje osebne higiene, lahko postane nasilen in grozi s samomorom. Za družinske člane je pomembno, da se skušajo zavedati dejstva, da so te strahotne spremembe le izraz bolezenskega procesa. Toda vseeno obstaja velika nevarnost, da bodo družinski člani "pregoreli". Družina utegne zaiti v hudo krizo in se povsem izčrpati. Pri beganju dementnih oseb prihaja do tragičnih padcev - največkrat si zlomijo kolk - in za mnoge se življenjska pot nadaljuje na invalidskem vozičku. V takih in podobnih primerih lahko pri družinskih članih pride do hudega samoobtoževanja. Najhujša sta tesnoba in strah, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Človeka, ki se pri oskrbi bolnika najbolj razdaja, običajno mučijo največja občutja krivde, saj razmišlja, da bi se stvari lahko obrnile drugače, če bi postoril še to ali ono.

Huda demenca

V zadnjem obdobju govorimo o hudi obliki demence. Bolniki veliko spijo, so vsestransko ranljivi, besedno sporazumevanje je vse bolj oteženo, pojavi se inkontinenca, pride do upadanja telesnih funkcij, bolnik se zapira v svoj svet.

Družinski člani se skupaj z bolnikom odpravijo na slepi tir življenja, v dolino senc. Zadnje obdobje je navidez lažje, saj bolnik potrebuje le odlično nego. In vendar: vse težje ga je prehranjevati, urin razjeda kožo, pojavijo se preležanine. Imunski sistem je vse šibkejši, bolnik pogosto oboleva za pljučnico in drugimi virusnimi boleznimi. Počasi, a vztrajno drsi proti smrti. Nekateri v zadnjem obdobju pozabijo, kako hoditi, požirati ...
Napredujoča demenca, kot je Alzheimerjeva bolezen, je nedvomno poraz človekovega uma. Duhovna otopelost človeka, ki je čustveno bitje, je poraz. In vendar je tudi ta bolezen del našega vsakdana. Tu je, med nami.

VREDNO JE POSKUSITI
Številni dejavniki nas opogumljajo in prepričujejo, da je dementno osebo koristno karseda dolgo oskrbovati in negovati v domačem okolju.

Pri Alzheimerjevi bolezni gre za zmanjševanje dejavnosti acetilholinergičnega sistema. Vemo, da za prenos informacij med možganskimi celicami skrbi acetilholin. V zadnjih letih so na voljo dobra zdravila, ki povečujejo njegovo količino. Razvoj bolezni torej lahko za določen čas upočasnimo. Pri oskrbi dementnega bolnika je nekaj mesecev ali pol leta dolgo obdobje. Razvoj medicinske znanosti gre v smeri preprečevanja nastajanja nevrofibrilarnih pentelj in senilnih leh. S tem bi posegli v jedro dogajanja pri Alzheimerjevi bolezni. Vse to nam daje veliko upanje, da bo medicinska znanost v bližnji prihodnosti vse uspešneje obvladovala napredovanje demence.
Tudi pri nas je vse več možnosti, da se družinski člani izobražujejo in tako dobijo odgovore na povsem individualna vprašanja glede oskrbe svojcev.

ŽIVLJENJSKO OKOLJE
Širša okolica gleda na dogajanje v družini z dementnim bolnikom dokaj zadržano. Najhujše je drugo obdobje, ko se širša okolica srečuje z nenehno begajočim dementnim bolnikom. V tem smislu je podeželsko okolje še občutljivejše in nestrpnejša. Večina ljudi vedenjskih in psihiatričnih motenj še vedno ne dojema tako kot druge bolezni. Pogosto povsem laično, nehumano in žaljivo ocenjujejo, da je tak človek nor in da spada le v negovalno ustanovo ali bolnišnico. Seveda družinski člani zaradi takega odnosa doživljajo hude stiske. Svojci dementnega bolnika naj skušajo predstaviti naravo bolezni; razumeti morajo, da okolica nima tovrstnih izkušenj. Neustrezno bi bilo zaostrovati odnose, saj se je treba zavedati, da v prihodnosti utegnemo potrebovati pomoč ljudi iz bližnje okolice.

IZOBRAŽEVALNO-PODPORNI PROGRAMI
V svetu in pri nas je vse več ustanov, ki ponujajo znanje in koristne napotke za oskrbo in nego dementnega bolnika. V vsaki družini, katere član je zbolel za demenco, se oblikujejo nove življenjske okoliščine, ki so povsem edinstvene. Zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj lahko pride do zapletenih konfliktnih situacij, ki sprožajo jezo, občutke krivde, stres in različna psihosomatska obolenja družinskih članov. Družinski člani v podpornih programih pridobijo veščine in koristne nasvete, skratka znanje, ki ga potrebujejo za dvig kakovosti družinskega življenja. Podporni programi so oblikovani tako, da družinski člani bolnih svojcev lahko izmenjajo izkušnje in občutja. Tak pristop jim ponuja moralno oporo.

SKUPINE ZA SAMOPOMOČ
Delo v skupinah za samopomoč je nadgradnja podpornih programov. Skupine običajno sestavljajo družinski člani, bolniki in laični prostovoljci. Neposreden stik z ljudmi, ki jih pestijo sorodne težave, dviguje raven odnosov in prispeva k njihovi toplini. Na Zahodu, kjer imajo dolgoletne izkušnje s tovrstno komunikacijo, so spoznali, kako velik pomen ima tovrstno združevanje za čustveno preživetje družinskih članov. Teža bolezni in izkušnje iz tujine nakazujejo, kako pomembno je ustanavljanje tovrstnih skupin na regijski ravni.


Beseda demenca se je kot medicinski termin pojavila šele leta 1801. Vpeljal jo je Philippe Pinel, primarij ene od pariških bolnišnic. Mnogi so ga poimenovali za očeta sodobnega zdravljenja duševnih bolezni, predvsem zaradi izjemno natančnih opisov in uvajanja dotlej neznane prvine - človeške topline - v življenje hospitaliziranih duševno bolnih oseb. Psihiatrični sindrom, ki ga je imenoval demenca, je opredelil kot inkoherentnost (nepovezanost) duševnih sposobnosti. Njegovo znanstveno delo je bilo temelj za delo številnih strokovnjakov, ki so preučevali bolezen, ki jo človeštvo pozna že približno dva tisoč let.

SVETOVALNI TELEFON SPOMINČICA
Slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica, ki v okviru izobraževalno-podpornega programa prireja tudi tečaje, je ustanovilo svetovalni telefon ((01) 528 39 95), na katerem strokovnjaki vsak ponedeljek, sredo in četrtek od 15. do 17. ure odgovarjajo na vaša vprašanja s področja demence.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

alzheimerjeva bolezen , demenca , spomin , starostnik , možgani , orientacija , starost , čustvovanje , pozabljivost , duševna fukcija , dojemanje , degenerativno stanje , spominčica , spominska motnja

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.