V hipu sem bila budna. Skozi možgane mi je nemudoma šinila misel, ali so vsi doma, zato sem takoj prižgala luč v predsobi. Ko sem na tleh videla razmetane čevlje svojih sinov, sems si oddahnila. Tudi mož je mirno spal. Glas na drugi strani je nadaljeval. "Kličem iz Policijske postaje Moste. Sredi mesta smo našli vašo mamo. Prosim vas, da pridete ponjo." Razmišljam s polno paro in vprašam policista: "Kako pa veste, da je gospa, ki ste jo našli, prav moja mama?"Mama je bila namreč prejšnji dan vse popoldne pri nas. Ostala je tudi na večerji. Okoli dvajsete ure jo je mož odpeljal domov, jo pospremil do vrat stanovanja in počakal, tako kot vedno, da se je trikrat zaklenila. Ves čas se namreč boji, da jo bodo oropali.

"Vemo, da je vaša mama, ker nam je povedala vaše ime in vašo telefonsko številko. Samo to je vedela. Ni pa se mogla spomniti, kje stanuje. "Nato je po telefonu spregovorila še mama in me prosila, naj čimprej pridem ponjo. Skoraj bi me kap, ko sem zaslišala njen glas, in spoznala, da ne gre za neslano šalo.

Hitro sem se oblekla. V glavi mi je brnelo. Vedela sem, da ima mama več kot osemdeset let, da si pogosto domišlja, da ji sosedje kradejo stvari in da ji vsi hočejo kaj slabega. Vedela sem tudi, da se temu reče preganjavica ali paranoja. Toda kljub tem motnjam je doslej kar dobro skrbela zase. Sploh pa nisem vedela, kaj jo je sredi noči nagnalo ven in kako je sploh lahko prišla iz Bežigrada, kjer je stanovala, do središča mesta, saj je težko hodila.

NA POLICIJI
Vozila sem kot v transu. Še dobro, da so bile ceste prazne, sicer bi se gotovo v koga zaletela.
Ura je bila nekaj čez štiri zjutraj, ko sem parkirala avto pred policijsko postajo in v njihov domofon povedala, kdo sem in po koga sem prišla. Policisti, očitno vajeni izgubljenih starejših duš, so prijazno klepetali z mamo. Mene pa je pogled nanjo pošteno pretresel. Oblečena je bila namreč v tanko jutranjo haljo. Pod njo je imela samo spodnjice in na nogah copate. Celo brez nogavic je bila. V žepu je trdno držala šop ključev, od katerih se ni nikoli ločila.

Ni vedela, kdaj in zakaj je šla ven. Ničesar se ni spominjala. Jesen se je že prevešala v zimo in mama je imela veliko srečo, da je čez Slovenijo prav tisto nedeljo potovala topla fronta. Če bi bilo mraz, bi gotovo zmrznila. In tega si najbrž ne bi mogla oprostiti, čeprav ne bi bila kriva za njen nočni pohod. Toda, saj poznate ljudi, ki prehitro sodijo. Rekli bi: "Še za lastno mater ni poskrbela ..."

Policiste sem vprašala, ali sem kaj dolžna in ali moram kaj podpisati. Rekli so, da ne. Povedali so mi še, kako so jo našli. Tavala je po osrednji mestni tržnici in ko je prišla do Streliške ulice, je začela trkati po pritličnih oknih. Ko je naposled nekoga zbudila, mu je povedala, da se je izgubila in da ne najde poti domov. Zato jih je prosila, ali sme pri njih prespati. Ti ljudje so nato poklicali policijo. Ker so mimo pripeljali ravno moščanski policisti, so mamo vzeli v avto in s policijske postaje poklicali mene.
Če se ozrem nazaj, vem, da sem dvakrat ravnala narobe. Prvič: od policistov bi morala zahtevati potrdilo, kje in v kakšnem stanju so našli mamo. Opremljena s takšnim "papirjem" bi jo veliko hitreje spravila do psihiatrične pomoči.
Ker takšnega potrdila nisem imela, so nekateri zdravniki celo dvomili v moje besede ... Drugič: mame ne bi smela odpeljati domov, ampak z omenjenim potrdilom v roki naravnost na hitro psihiatrično pomoč. Tako bi obema prihranila veliko hudega, predvsem pa bi bila mama takoj deležna ustrezne pomoči. Če bi si zlomila nogo, bi jo gotovo odpeljala na urgenco. Ker pa je šlo za "zlom" v glavi, njene "poškodbe" nisem prepoznala.

KAJ ZDAJ?
Ker tedaj o demenci še nisem toliko vedela, kot vem zdaj, sem jo odpeljala na njen dom.
Vsa okna njenega stanovanja so bila razsvetljena, televizor je na glas piskal, saj ni bilo več programa. Bila je utrujena, najbrž tudi pošteno prestrašena, saj je vsaj dve uri ali še več hodila in vsaj eno uro zaman trkala na številna okna, nato pa me je še eno uro čakala na policijski postaji. Opazila sem, da so imeli njeni skoraj novi copati luknje v podplatih. Ko sem odhajala od nje, sem preverila, ali je pogasila luči in zaklenila vrata. Bo odšla še enkrat ven? Prepričana sem bila, da to noč tega ne bo ponovila, saj so se ji oči kar zapirale.
Meni pa ne. Bila sem v hudem stresu. Zavedala sem se, da je pred mano hud, morda celo nerešljiv problem. Moja mama. V službi pa me je čakala gora dela.

KAJ JE DEMENCA?
V medicinskih leksikonih piše, da sodi demenca med najpogostejše motnje starejših ljudi, ki postajajo iz leta v leto bolj nesposobni za vsakodnevna opravila. Demenca je upadanje inteligentnosti, ki včasih meji že na slaboumnost. Tam je tudi pisalo, da je pogosto skrbeti za dementnega svojca celo huje, kot zboleti za demenco. Pozneje sem spoznala, da je ta trditev več kot resnična.
Sprva demenca ne povzroča velikih težav, zato jo mnogi spregledajo. Tudi jaz sem jo. To je čas, ko je dementen človek še sposoben skrbeti sam zase in zmore brez težav opravljati preprosta vsakdanja opravila, ki jih zna že od prej. Ne more pa se več naučiti novih. Težave moje mame, sem razmišljala, so se začele po možganski kapi.
Mnogi imajo že v prvi fazi demence različne čustvene motnje. Tudi moja mama jih je imela.Tako je rada olepševala svojo preteklost; ona je bila vedno prikazana v najlepši in najboljši luči. Bila je tudi prepirljiva, vedno prepričana v svoj prav, v lastno nezmotljivost ... Sprva sem seveda mislila, da ima težak "karakter". Zdaj vem, da so bila to že prva bolezenska znamenja.
Če je imela slab dan, sem ugotavljala, se je izgubljala tudi v znanem okolju. Predvsem v svojem stanovanju, ko ni več vedela, kam je dala to ali ono stvar. Če je ni našla, in to se je redno dogajalo, je obtoževala druge, da ji kradejo. Včasih tudi mene. Ker je bila takšna, se je pogosto zapletala v spore z ljudmi, ki bi ji ali so ji želeli pomagati. Mama je bila tudi blodnjava, težko je zaspala, slabo spala, čez dan pa je bila pogosto nemirna in zadirčna.
Tisto jutro sem ugotovila, da mama še ni dosegla vrha demence. Pri tretji stopnji so dementni ljudje namreč popolnoma odvisni od pomoči drugih. Ne vedo več, ali so jedli, in se pritožujejo, da jim nihče ne da hrane, pogosto ne poznajo več svojcev, le redko se kakšne stvari spomnijo, pozabijo kuhati, brati, hoditi na stranišče itd.

EDINKA
Sem edinka. Z možem in dvema sinovoma stanujemo v bloku in nimam dodatne sobe zanjo, da bi jo vzela k sebi. In četudi bi jo imela, je ne bi vzela, saj nikakor ni bila človek, s katerim bi bilo lahko živeti. Tudi sama je bila najraje sama. Eno pa mi je bilo tisto jutro popolnoma jasno. Odslej ne bo nič več tako, kot je bilo. Živeti bom morala drugače. Ne le zase, za svojo družino, ampak tudi za svojo mamo.
Spraševala sem se, ali bom to zmogla. Morda sem se tudi zato zjokala. V službo sem odšla z rdečimi in zabuhlimi očmi. Prav tisti dan sem imela veliko dela. A delo me sploh ni skrbelo, saj sem rada delala.

STISKE SVOJCEV
Če se ozrem nazaj, se spominjam, da sem najtežje - poleg mamine demence - sprejela lastna čustva in občutke. V meni so se tepli: jeza, krivda, sram, nemoč, strah in predvsem lastna ogroženost. Čeprav sem se čedalje bolj zavedala, kaj je demenca, sem se pogosto spraševala, ali je moja mama res bolna. Včasih je bila tudi ves teden popolnoma razumna.
Če je bila dementna, sem se nad njo pogosto razjezila. A pozneje me je bilo vsakič sram. Imela sem hud občutek krivde. Pravzaprav sem bila jezna nase, ker sem se odzvala čustveno, ne pa razumsko. Morala bi vendar dojeti, da je demenca bolezen!!! In vendar tega dolgo nisem in nisem mogla storiti. Še zdaj včasih ne morem. Kar pozabim, da je to huda bolezen možganov. Res pa je, da se zdaj ne obtožujem več.

Le sram me nikoli ni bilo javno priznati, da je moja mama dementna. Čeprav sem zmeraj pazila, komu, kdaj in kako sem povedala, kako je z mamo. Naj vam zaupam, da me je prizadelo, ko sem ugotovila, da se nekateri za hrbtom moje mame norčujejo iz njene bolezni (norosti). Takšni so bili predvsem ljudje, ki o demenci ne vedo ničesar. Večina Slovencev in Slovenk pa je natanko takšnih. Zdaj se vse vrti le okoli mladih, lepih in uspešnih. Ker demenca ni snov za poezijo, je prezrta. To ni prav, saj je starejših ljudi čedalje več.

UTRUJENOST
Ko je bila mama še doma, sem bila pogosto na robu utrujenosti in obupa. Predvsem sem se čutila nemočno. Nemočno pred tem, da je v naši državi tako, da moraš skoraj povsod imeti zveze in poznanstva, če hočeš kaj urediti. Tiste mesece sem se nič kolikokrat spraševala, zakaj v zdravstvenih domovih ni dovolj psihiatrov, zakaj ne morejo v bolnišnico vsi, ki bi potrebovali daljše psihiatrično zdravljenje, in končno, zakaj v domovih za starejše ni dovolj mest, tudi za tiste, ki so dementni?
Sama vprašanja in nič odgovorov.Pri tem seveda ni nepomembno, da sem veliko razmišljala tudi o tem, ali je bolezen dedna in ali bom zbolela tudi sama? In ne samo jaz, temveč tudi moji otroci?

"V DOM PA NE GREM!"
Jasno mi je bilo, da mama ne more več živeti sama. Kar naprej je ponavljala, da ne gre v dom. Kako naj ji, pri tako odločnem zavračanju, sploh omenim odhod v dom? Nato sem jo diplomatsko prisilila, da mi je prisluhnila. Ko je slišala, da jo hočem "spraviti v dom", je rekla, da je moj predlog krivičen, in da si želi, da bi bili tudi moji otroci tako kruti do mene ...
Dom starejših je dojemala kot odhod v smrt. Kako ji povedati, da to ni res, in jo hkrati navdušiti, da bi šla vsaj spokojno živet tja, kjer bo na varnem? In tudi jaz bom mirnejša: v službi in doma. Rekla sem ji, da je dom lahko tudi začetek novega, morda celo najbolj brezskrbnega življenja. V domu bo imela vedno pri roki zdravnika, kar je največ vredno. Ne bo ji treba ure in ure čakati v čakalnicah. V domu so tudi fizioterapevtka, frizer in pediker. Vsa zoprna gospodinjska opravila bodo zanjo opravljali drugi. Tako ji ne bo treba pospravljati, kuhati in prati, celo likali ji bodo drugi. Mar ni to čudovito za žensko, ki je vse življenje stregla drugim? Nastopil je čas, ko bodo drugi stregli njej.

BILA SEM ODLOČNA
Zaradi sebe in svoje družine sem sklenila, da bom odločna.Tisti ponedeljek, ko so me poklicali policisti, sem prej končala z delom. V torek sem vzela dopust.

Naj še povem, da sem v službi povedala, kaj se je pripetilo moji mami. Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem videla, da kolegice razumejo mojo stisko in se ne norčujejo iz mene, tako kot se mnogi njeni znanci in sosedje ... Mamo sem dan po njenem nočnem pohodu odpeljala v banko, da me je pooblastila, da lahko dvigujem njeno pokojnino. V vsakem domu starejših svojce najprej vprašajo, kdo bo plačeval oskrbovalnino za starše, če nimajo dovolj visoke pokojnine.

Bila sem srečna, da sem mamo že pred leti prisilila, da je oddala vlogo za dom. Če je tam ne bi imela že več kot štiri leta, ne vem, ali bi jo tako hitro sprejeli. "Domovi so zanič," mi je očitajoče rekla, ko sva parkirali. Kar naprej, kot pokvarjena plošča, je ponavljala, da v domovih nekateri ljudje po več ur ležijo v lastnih iztrebkih. In nihče se ne zmeni zanje.
"Ti boš morda res tako ležala, če boš še naprej živela sama. Nihče ne more biti pri tebi ves dan," sem ji skušala dopovedati našo stisko. A se ni zmenila zanjo. Videla je le sebe.

ŽRTEV ZA ŽRTEV
Vedno je govorila, da je vse žrtvovala zame. Zato je žrtev pričakovala tudi od mene. Nič ni pomagalo, če sem ji rekla, da imeti otroka ni žrtev, marveč predvsem veselje ...
"Jaz sem se žrtvovala zate, ti pa misliš samo nase," je očitajoče ponavljala.In vendar sva obiskali njeno prijateljico, ki je že nekaj let stanovala v domu starejših, v tistem, za katerega je tudi sama vložila prošnjo. Bila je zelo zadovoljna. V domu se je počutila kot doma.
Mama, ki je vedela, da je težko dobiti prostor v domu, je prijateljici rekla, da je najbrž ne bodo hitro sprejeli, ker mora nekdo umreti, da najdejo prostor za naslednjega. "Nič se ne sekiraj," ji je odvrnila prijateljica, "saj cepajo kot muhe ...""Ne grem in ne grem v dom," je ponavljala mama in dodala, da se vsakomur lahko zgodi, da kam odtava.
"O. K.," sem rekla. "Pa poskusiva, ali si še lahko doma." Zelo sem ga polomila.

NOVA TAKTIKA
Kmalu sem ugotovila, da karanje ne zaleže. Položaj lahko samo še poslabša. Namesto tega sem ji pogosto povedala, včasih tudi desetkrat, isto informacijo! Brez tistega, saj sem ti že nekajkrat povedala. Priznam, da je to zelo težko in naporno početje.
Vedno sem ji na list papirja napisala, kdaj mora kaj storiti ali kje ima kaj. List pa dala na mizo. Z njo sem se sporazumevala s kratkimi stavki in enostavnimi besedami. Ves čas sem jo tudi spodbujala, da je veliko govorila in brala ter poslušala radio in gledala televizijo. Če je bila depresivna, sem jo opozarjala na svetle plati življenja. Če se je jezila, se nisem prepirala z njo. Vedno pa nisem zdržala. Včasih me je kar razneslo od hudega.

Vsako noč sem ji dala uspavalo, da ne bi spet kam odtavala. Zdaj vem, da zmedene starejše ljudi lahko srečaš kjerkoli. Nekateri začno svoj "pohod" že navsezgodaj zjutraj, še neoblečeni, kar v spalni srajci ali pižami. Ne najdejo več poti domov. Izgubili so vsak čut za prostorsko orientacijo. Pogosto so "izgubili" tudi samega sebe. Mnogi noč in dan nekaj iščejo, pa največkrat še sami ne vedo, kaj. Takšni ljudje, ker ogrožajo sebe in druge, sodijo v posebne ustanove ali oddelke za dementne bolnike v domovih za starejše. Potrebujejo ljubečo in razumevajočo skrb in 24-urni nadzor. Žal takšnih oddelkov v domovih za starejše ni prav veliko.

ZAČUDENA ZDRAVNICA
Ko sem se odločila, da bom še enkrat poskusila, ali lahko mama živi doma, sem šla najprej k njeni splošni zdravnici in jo prosila za zdravila. Mama je namreč trdila, da so ji pokradli vsa zdravila. Naj mimogrede omenim, da se njeni zdravnici še sanjalo ni, kakšne težave ima njena dolgoletna pacientka. Zelo je bila začudena, ko sem ji povedala, da ima blodnje ...
Toda že naslednje jutro spet ni bilo zdravil, ki bi ji lahko pomagala ustvariti mir v duši. "Spet so mi jih, kot že nič kolikokrat, ukradli," je zaskrbljeno dejala. Spet sem šla po recept za zdravila.
Tokrat sem jih obdržala pri sebi doma, ker mi je tako svetovala prijateljica, zdravnica anesteziologinja, in se spraševala, skupaj z mano, kdo je dal diplomo splošni zdravnici v zdravstvenem domu, ki se ji še sanjalo ni ne o demenci in ne o tem, kaj mora o njej povedati svojcem. Starih ljudi pa je čedalje več ...

SONCE IN LUNA
V lekarni sem kupila veliko majhnih plastičnih škatlic. V ene, na katere sem narisala sonce, sem dala jutranja zdravila; v druge, na katere sem narisala luno in zvezde, večerna. Na mamin hladilnik sem prilepila veliko tabelo. Vanjo je morala narediti piko takoj, ko je vzela zdravila. Zakaj? Da ne bi pozabila, da jih je vzela, in jih ne bi še enkrat.
A še tega ni več zmogla, čeprav sem jo poklicala vsakič, ko je bil čas za zdravila. Iz varnostnih razlogov sem ji vedno puščala na mizi le zdravila za dva ali tri dni. Pa ni šlo. Včasih je pojedla vsa hkrati, včasih je nanje povsem pozabila ...Bila sem obupana. Iz dneva v dan mi je bilo bolj jasno, da mama ne more več skrbeti sama zase. Ves čas sem trepetala, da se ne zažgala, ko si bo kaj skuhala. Zato smo se z možem - vsaka ženska nima tako razumevajočega - in s starejšim sinom menjavali pri obiskovanju in skrbi zanjo. Tudi to ni bilo dovolj. Mama bi potrebovala nadzor in družbo ves čas.

RDEČI GUMB
Nato sem izvedela, da imamo v Ljubljani tako imenovani "rdeči gumb". Z njim so starejši ljudje varnejši. Od tam vsak dan, včasih tudi po večkrat, po telefonu pokličejo starejše ljudi, ki so njihove stranke. Če se ne oglasijo, vedo, da je z njimi nekaj narobe, in takoj pridejo. Tudi starejša oseba, ki pade, a ne more do telefona, lahko pritisne na rdeči gumb, ki ga ima obešenega okoli vratu kot ogrlico. Tako sporoči, da je v stiski. Mama bi imela takšen gumb. Ampak kdor ga ima, morda dati vedno ključ iz vhodnih vrat, sicer reševalci ne morejo v stanovanje. Njeno nezaupanje oziroma duševna bolezen je botrovala temu, da je ostala tudi brez rdečega gumba.
Mrzlično sem iskala naprej. Čeprav mama ni imela ravno nizke pokojnine, si ne bi mogla privoščiti zasebnega servisa za pomoč starejšim. Za osem ur pomoči na dan bi morala plačati vsaj deset tisoč tolarjev. Torej tristo tisoč na mesec. Zato sem mami predlagala, da bi vzela v stanovanje kakšno študentko medicine. A je bila proti.
Vmes sem odkrila, da obstaja v Ljubljani celo brezplačna pomoč starejšim. Žal pridejo prijazne gospe največ trikrat na teden po eno uro. K mami so prihajale dvakrat na teden.

STANJE SE SLABŠA
Z mamo je bilo čedalje slabše. Doma ni ničesar več našla. Čepela je v kotu in kar naprej ponavljala, da so ji vse pokradli. Če smo stvar, ki je "izginila", našli, je rekla le, da so jo tatovi prinesli nazaj!? Njena glavna sovražnika sta bila soseda in njen sin.
Hudo obupana sem šla na polikliniko v Njegoševi ulici, saj sem po naključju ugotovila, da je imela mama tam svojega psihiatra. Ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo z njo, zame ni našel lepe besede. Resno me je gledal in mi s strogim glasom, ki ni trpel ugovora, povedal - čeprav je najbrž videl, da sem v stiski - da on ni kriv za "mamin nočni pohod". Pa ga sploh nisem mislila ničesar obtožiti. Tja sem prišla le po kak koristen napotek, kako naj ravnam z mamo, in po napotnico za Psihiatrično kliniko, da bi jo imela pri roki, če bi jo potrebovala. Dal mi jo je. Od njega sem odšla zares potrta. Kakšna je ta naša medicina, sem se spraševala, če se še psihiatri ne znajo sporazumevati s svojci bolnikov?!

DOKUMENTI
K sreči je imela mama osebno in zdravstveno izkaznico v denarnici. Vedela sem, da ju izgublja kot po tekočem traku. No, ne zares. Skrivala ju je, da ju ne bi ukradli, nato pa pozabila, kje sta. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko skrbela zanjo brez teh dveh dokumentov. Hočem reči, da moraš imeti tisoč in en papir, če hočeš kaj urediti, kar je pri dementnih starših zares težko. Dejstvo, da je star človek dementen, še zdravniki težko razumejo, kaj šele birokrati.Ker se je mama vse bolj zapirala v svoj svet, sem končno poklicala na Psihiatrično kliniko. Pa so mi rekli, naj jo pripeljem čez dva meseca. Nisem mogla verjeti, da so tudi tam tako dolge čakalne dobe. Če bi morala sama še dva meseca skrbeti za mamo, bi na psihiatrijo odšli skupaj. Spet mi je pomagala prijateljica zdravnica. Tako sem mamo lahko že čez nekaj dni pripeljala na pregled. Še zdaj ne vem, kako mi jo je uspelo prepričati, da je šla na pregled v "Polje", ki se ga je tako bala.

NABITO POLNA ČAKALNICA
Z mamo sva prišli v nabito polno čakalnico psihiatrije. Nikoli si ne bi mislila, da ima toliko mladih in manj mladih tako hude psihične težave, da iščejo pomoč.Mamo so sprejeli v bolnišnico. Prvič sem si oddahnila in si nakopala jezo sorodnikov, češ, v Polje jo je odpeljala. Na Studenec!
Izročila mi je ključe stanovanja, da sem odšla po zobno kremo, ščetko, glavnik in nekaj oblačil.Bolj ko sem odpirala njene omare, bolj sem spoznavala, kako huda bolnica je in kako prav sem ravnala. In kako škoda, da je nisem že prej prisilila v to, da bi jo tam zdravili.

V njenem stanovanju sem namreč našla za celo lekarno zdravil. Vsa, ki so ji jih "pokradli". Reva je ves čas skrivala vse: od denarja in dokumentov (doma je imela na desetine osebnih in zdravstvenih izkaznic, pa potnih listov in hranilnih knjižic) do zdravil. Takoj mi je postalo jasno, da mama že nekaj let ne jemlje nobenih zdravil. In da je tudi zato tako propadla. Med množico navlake sem našla tudi kup neplačanih računov, a tudi nekaj opominov in tožb se je nabralo. Še sreča, da smo vse našli in plačali. Skoraj vse. Tiste, ki so prihajali sproti in bili poslani kot priporočena pošiljka, pa nisem mogla dvigniti. Takšna so pravila, so ponavljali na pošti.

Mamina zdravnica na psihiatriji je socialnemu centru na terenu predlagala, da bi zanjo dobila začasno skrbništvo. Tako bi lahko marsikaj brez težav uredila. Toda tam so to kategorično odklonili, češ da bi se lahko na račun mame okoristila. S čim? Stanovanje, v katerem je stanovala, je bilo moje?! Poleg tega sem njen edini otrok. In kako naj se sploh okoristim s tem, da dvignem pismo, v katerem je tožba zaradi neplačanih računov?Bili so tiho.
Tako sem morala mamo vedno znova počasi pripraviti in jo prositi, da mi je napisala pooblastilo, da sem lahko urejala stvari zanjo. S tem sem jo seveda vedno znova vznemirjala, saj sem jo spominjala na to, da izgublja samostojnost. Obema bi bilo lažje, če bi centri za socialno delo razumeli stiske ljudi. Saj zato jih imamo, mar ne? In vendar največkrat stvari samo še zapletejo in otežijo. Vsaj meni so jih.

KAM ZDAJ?
Na Psihiatrični kliniki si je mama presenetljivo dobro opomogla. Po mnogih letih je končno vsak dan dobila vsa potrebna zdravila. Že po nekaj tednih je bila videti precej boljša in mlajša, čeprav je bila sprva, ko je ugotovila, kje je, čisto iz sebe. Ona že ne sodi tja, mi je ves čas govorila.
Kot da bi bili v Polju samo norci. Teh je tam res malo. So pa ljudje, ki doživijo živčni zlom, ki so strti zaradi nenadne smrti moža ali otroka itd.Ko je mama spoznala, da so tam tudi ženske, kot je sama, se je pomirila in sprijaznila z novim domom. Še posebno, ker se je z nekaterimi sobolnicami dobro razumela.
Na psihiatriji je lahko vsaka bolnica le določeno število dni. Mislim, da 47. Po tem času jim zavarovalnica ne krije več ne bivanja ne zdravljenja. Ko se je bližal ta čas, me je spet zajela panika.
Vedela sem, da mama ne more več živeti sama. V domu, kjer je imela prošnjo, pa so mi ves čas govorili, da je vse zasedeno.

NOV DOM
Brez zvez spet ni šlo.
Bila sem v devetih nebesih, ko je mama v domu dobila sobo, v kateri je bila sama. Tudi ona je bila zadovoljna, čeprav ni šla v svoje stanovanje. Toda iz psihiatrije, kjer je v istem prostoru spalo šest žensk, priti v svojo sobo v domu starejših je vendar lep napredek.
Sobo smo ji lepo opremili. Na stene smo obesili njene najljubše slike in ji kupili hladilnik. Ima svojo televizijo in radio. In vendar bi bila raje doma. Verjamem. Zdi se mi, da je iz dneva v dan raje v domu. Tega mi sicer najbrž ne bo nikoli priznala, ker ni takšne vrste oseba, ki bi znala kaj pohvaliti. Vidim pa, da se tam dobro počuti. Vsi hvalijo izvrstno hrano. Tudi osebje se zelo trudi. Tam skorajda ni človeka, ki bi ne bil prijazen.
Mama, že skoraj pri devetdesetih, je zdaj videti vsaj petnajst let mlajša in za svoja leta izredno zdrava. Še las nima sivih. Gub tudi nima veliko. Le kratkotrajni spomin ji peša. Kot skoraj vsem v njenih letih. A tega se zdaj zaveda, čeprav sem in tja, če česa ne najde, reče, da so jo spet okradli. Je pa veliko manj dementna, kot je bila, kar pomeni, da nova zdravila učinkujejo. Zelo sem vesela, da so se stvari tako obrnile. Sedaj celo mislim, da je nikoli ne bi "spravila" v dom, če takrat ne bi ponoči odtavala od doma.
Vsak dan jo obiščemo, vsako nedeljo, če smo doma, jo vzamemo k sebi. Staršem lahko pomagamo samo, dokler so živi. Pa naj so bili takšni ali drugačni. Vsi so ljudje. In vsi bomo enkrat stari.

NOVE TEŽAVE
Kadar mama potrebuje kak nov kos garderobe ali novo obutev, pa ne bi šla nakupovat, ker jo to utrudi, mi trgovke redko dovolijo, da bi odnesla izbrane stvari v dom, da jih mama v miru poskusi. Največkrat zahtevajo, da vse, kar sem izbrala, plačam, torej kupim. Tega seveda nočem, saj je za mamino postavo izredno težko dobiti dobre hlače ali bluzo. Rada bi le za vse založila denar, ki bi mi ga vrnili, če ji stvari ne bi bile prav ali všeč. Nerazumljivo je tudi, da se številni proizvajalci prenosnih telefonov ne domislijo, da bi izdelali preproste aparate, ki bi imeli velike črke na zaslonu, velike tipke in samo osnovne operacije. Starejši slabo vidijo in mnogi, kot moja mama, se izredno težko naučijo zapletenih postopkov. Ne razumem, kje imajo ti poslovneži poslovno žilico, saj je čedalje več starejših ljudi ... Ko se bo postarala moja generacija, bomo pa tako ali tako v večini.

Tudi banke so dlakocepske. Čeprav sva z mamo že bili v banki in je podpisala, da me pooblašča za dvigovanje njene pokojnine, hočejo, da to storiva še enkrat. Ko ji bo potekla hranilna knjižica. Zakaj tako, ne vedo povedati. Res pa je, da so se ponudili, da pridejo v dom.

In kako si predstavljam svoja stara leta? Ko bom šla v pokoj, bom prodala stanovanje v Ljubljani in se preselila nekam v toplice, kjer bom, če bom zdrava, vsak dan hodila v fitnes in bazen. In uživala. Brez stresov. Bom šla v dom starejših? Seveda! Ne vem pa, ali bom imela tolikšno pokojnino, da bi si ga bom lahko privoščila. Tako kot moja mama, ki je finančno neodvisna. Na to je zelo ponosna. Bom tudi jaz? Kdo ve? Želim si le, da z možem svojih otrok ne bova obremenjevala. Vsakdo naj živi svoje življenje. 

Ni vedela, kdaj in zakaj je šla ven. Ničesar se ni spominjala.
V meni so se tepli: jeza, krivda, sram, nemoč, strah in predvsem lastna ogroženost."Jaz sem se žrtvovala zate, ti pa misliš samo nase," je očitajoče ponavljala.
Zdi se mi, da je iz dneva v dan raje v domu. Še las nima sivih. Gub tudi nima veliko.