Zdrav življenjski slog in redno jemanje zdravil

< >

Povejte svoje mnenje!

Zelo nam je pomembno, kar mislite o Viva portalu. Pomagajte nam ga izboljšati.

A- A A+

tiskaj

4. julij 2002

doc. dr. Mišo Šabovič, dr. med. (Foto: Diana Anđelić)

Povezano

Srce

Doc. dr. Mišo Šabovič, dr. med., je eden vodilnih slovenskih internistov. Ukvarja se z metodo z dokazi podprte medicine, ki je v svetu že uveljavljena. Bistvo te metode je v karseda "objektivnem" pristopu k zdravljenju, ki ga omogoča uporaba dokazov, pridobljenih s kliničnimi raziskavami.

Bolezni srca in ožilja so v Sloveniji trenutno tako imenovana nacionalna patologija, saj epidemiološki podatki kažejo, da so najpogostejši vzrok smrti. Jim na nacionalni ravni namenjamo dovolj pozornosti?

Kardiovaskularne bolezni doslej niso imele poudarjeno prioritetne vloge, ki bi se kazala v razvidni prerazporeditvi obstoječe sheme razdeljevanja sredstev, namenjenih zdravljenju. O tem govori podatek, da je 40 odstotkov smrti v Sloveniji posledica kardiovaskularnih smrti, delež sredstev, ki je namenjen tem boleznim, pa je približno 20-odstoten. Zdi se, da se je položaj po zaslugi akcij, usmerjenih v preprečevanje bolezni srca in ožilja, ki jih je sprožilo Ministrstvo za zdravje RS, začel spreminjati. Upam, da se bodo izboljšale tudi finančne in kadrovske razmere v diagnostiki in zdravljenju teh bolezni.

Kardiovaskularna zdravila imajo v Sloveniji največji delež porabe. Ali glede na njihovo učinkovitost oziroma ekonomske analize lahko govorimo o prioritetnih tovrstnih zdravilih?

O prioritetnih zdravilih lahko govorimo le na osnovi podatkov o količini porabljenih zdravil in sredstev zanje. Na vrhu lestvice so - tako kot v drugih evropskih državah - statini in ACE-inhibitorji. Tudi za kardiovaskularna zdravila, enako kot za druga zdravila, velja, da je treba predpisovati učinkovita zdravila za bolezni in bolezenska stanja, kjer je učinkovitost zdravil jasno podprta z dokazi. Pri pojmu učinkovitost je treba razlikovati med statistično in klinično učinkovitostjo. Zdravilo, ki je statistično učinkovitejše in običajno dražje, je v resnici lahko le malenkostno klinično učinkovitejše. Pri visokih sredstvih, ki so namenjena zdravljenju s kardiovaskularnimi zdravili, se zastavlja tudi vprašanje smiselnosti zdravljenja pri bolnikih, katerih sodelovanje pri jemanju zdravil je zelo slabo in ki ne spremenijo dosedanjega tveganega življenjskega sloga.

Bolniki smo velikokrat malomarni, ko gre za redno jemanje zdravil, preventivno ravnanje, odnos do zdravja ... Na drugi strani namenjamo ogromno denarja za zdravila.

To vprašanje se mi zdi izjemno pomembno, saj je to ena od točk, kjer je mogoče z razmeroma majhnim vložkom izboljšati učinke zdravljenja in prispevati k racionalizaciji zdravljenja. Najbolj preprosta in cenena postopka za zmanjšanje pojavnosti kardiovaskularnih bolezni sta zdrav življenjski slog in redno jemanje predpisanih zdravil. Vsi dostopni podatki kažejo, da je mogoče obe pomanjkljivosti pri slovenskih bolnikih močno izboljšati. Najučinkovitejši mehanizem, ki okrepi ta izrazito šibek člen v verigi preprečevanja in zdravljenja teh bolezni, je vztrajno ozaveščanje (še) zdravih prebivalcev in bolnikov s promoviranjem zdravega življenjskega sloga in rednega jemanja zdravil. V tem smislu je treba razmisliti o uvedbi participacije pri bolnikih s tveganim življenjskim slogom in o načinih preverjanja rednega jemanja zdravil.

Kaj omogoča racionalen pristop v diagnostiki in v zdravljenju?

Teoretično je idealen pristop tisti, ki je najcenejši in obenem najučinkovitejši. Razumljivo je, da tak pristop v praksi ne obstaja. Racionalen pristop je tisti, ki za enako količino denarja omogoča doseči največji učinek pri celotni skupini bolnikov, to pa ne pomeni nujno, da je najučinkovitejši tudi za vsakega posameznika. To je dejstvo, ki bi se ga morali zavedati tako zdravniki kot bolniki. Osnova racionalnega pristopa so dokazi kliničnih raziskav. Ti mogočijo pripravo smernic za zdravljenje, ki morajo temeljiti na načelu: "trenutno dokazano najučinkovitejše zdravljenje"; ekonomska plat v teh smernicah običajno ni obravnavana. Mednarodne smernice so le osnova za pripravo "lokalnih" smernic. Pri lokalnih smernicah pa je treba upoštevati predvsem tri lokalne dejavnike: finančne zmožnosti, kadrovske zmožnosti in sledenje razvoju stroke. Kljub ceni je treba v določeni meri uporabljati tudi drage načine zdravljenja.

Ali v Sloveniji obstaja enoten način pripravljanja smernic za zdravljenje bolezni srca in ožilja?

Žal ne. Pripravljanje smernic je "prepuščeno" posameznim združenjem. V praksi to pomeni, da so nekatera združenja pripravila in objavila smernice, druga ne, vsekakor pa se objavljene smernice razlikujejo po obliki, jasnosti in preglednosti. Pri večini smernic, običajno gre za prevedene mednarodne smernice, manjka najpomembnejši element, prilagoditev smernic našim finančnim in kadrovskim razmeram. Izkušnje iz tujine kažejo, da morajo pri prilagajanju mednarodnih smernic lokalnim razmeram sodelovati tudi "neodvisni" strokovnjaki, ki niso neposredno povezani z medicinsko stroko, ki so ji namenjene smernice. Za konkretno pripravo smernic bi lahko prevzeli "kanadski model", ki pri izdelavi smernic vključuje naslednje dejavnike: enaka oblikovna, zasnova, podatki o ceni zdravljenja, opredeljene podskupine bolnikov glede na učinkovitost zdravljenja, opozorila o neracionalnem zdravljenju (podatki o zdravilih, ki se uporabljajo neustrezno oziroma neracionalno).

V Kanadi se je pokazalo, da informacije o ceni zdravljenja in poudarki na podskupinah vplivajo, da se lečeči zdravnik, ko mu je na voljo več zdravil, pogosteje odloči za racionalno zdravljenje. Dodatno so ugotovili, da enaka oblika vseh smernic vpliva, da jih zdravniki uporabljajo pogosteje. Omenjeni pristop seveda zahteva enoten način pripravljanja smernic.

Kako naj bi to potekalo v praksi?

Posamezne smernice bi na osnovi skupnega koncepta pripravila združenja pri zdravniškem društvu, nato pa bi jih odobrilo telo, sestavljeno iz neodvisnih strokovnjakov, zdravnikov in farmacevtov, ki bi pomagalo tudi pri pripravi in usklajevanju različnih smernic. Osnova za smernice bi bil lahko kanadski model, ki sem ga že omenil. Za ustanovitev takšne skupine že obstaja določno zanimanje. Seveda gre za obsežen projekt, ki pa bi verjetno prinesel precej koristi.

Kaj pa mehanizmi, s katerimi bi ugotavljali izvajanje teh smernic?

Prvi korak v smislu zavedanja pomembnosti smernic je že narejen. Naslednji korak je izboljšanje kakovosti priporočil. Menim, da bi bil konkreten nadzor nad izvajanjem smernic potreben le v redkih primerih, in to tam, kjer bi s pomočjo informacijskega sistema, ki je že v ustanavljanju, ugotovili odstopanja pri porabi sredstev, predpisovanju zdravil ali obolevnosti oziroma umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja. Za pričakovani učinek smernic je torej potrebno troje: ustrezne lokalno prilagojene smernice, izvajanje smernic s strani zdravnikov in sodelovanje bolnikov.

Vam je članek všeč?

Išči po ključnih besedah

zdravila , srce , kardiologija , ožilje , bolezni srca in ožilja , smernice , srčno žilne bolezni , raziskava , srce in ožilje , tahikardija , klinične raziskave

Povejte svoje mnenje!