Pri osteopatiji gre za pregled gibljivosti tkiv v posameznih delih telesa (sklepi, hrbtenica, prepone, glava, ovojnice organov …) ter ugotavljanje in sproščanje blokad, ki motijo fiziološko gibljivost. "Težave lahko nastopijo na ravni gibalnega aparata, denimo šepanje, ali pa na ravni organskih sistemov," pravi Špela Suhač in dodaja: "Če se mišica ne krči in razteza v svojih normalnih mejah, gibi niso več lahkotni in zahtevajo več energije, sila, ki pritiska na posamezne predele, pa je večja. Podobno je z gibljivostjo organov – s krčenjem srca, s črevesno peristaltiko, s polnjenjem in praznjenjem pljuč. Če naj telo telo ustrezno deluje, pa se mora gibati tudi vsaka celica. Ob pomoči osteopatije je mogoče vnovič vzpostaviti gibljivost tam, kjer je bila motena."

Vsako tkivo ima osnovno gibljivost

Osteopat pri delu uporablja roke. Ali se torej zanaša na dotik? "Da. Žival najprej opazujemo: kako stoji in kako se giblje. Temelj nadaljnjega razvoja terapije je v tem, da z dotikom preverimo gibljivost telesa." In kaj osteopat začuti med ročnim pregledom živali? "Vsako tkivo ima osnovno gibljivost. Gibljivost omogočajo mišice, mišične ovojnice, tetive … Ko preverjam vretenca, začutim nepravilno napetost. Vretence vleče v eno ali v drugo stran. To so take malenkostne razlike," pojasnjuje Špela Suhač, "da je treba imeti izostren čut. Tega se priučiš z delom, šele izkušnje ti namreč omogočijo, da začutiš, kdaj nekaj ni v redu. To je težko opisati, nemara gre tudi za nekakšno intuicijo, ki jo terapevt dobi s časom – tudi v veterinarski medicini," pripoveduje sogovornica.

Osteopatija najbolj pomaga pri težavah z gibalnim aparatom

Sogovornica pripoveduje, da lahko osteopat najbolj pomaga pri težavah z gibalnim aparatom. "Gre za stanja, pri katerih žival ne more izvajati posameznih gibov ali pa ima za sabo obolenje, ki je zapustilo posledice na sklepih. V drugem primeru je možno, da sklepa ni mogoče docela pozdraviti, lahko pa sprostimo mišice in olajšamo gibanje, posledično pa prizadeti sklep manj trpi." Doda še, da je osteopatija zelo uspešna pri številnih starostnih težavah, ki nastopijo, ko se vitalnost živali zmanjša. Metoda je uspešna kot dopolnilno zdravljenje pri debelosti in nekaterih kroničnih obolenjih. Zanimalo nas je, ali lahko z osteopatijo vplivamo tudi na duševne težave. kot sta sta napadalnost in prestrašenost. Špela Suhač odgovarja, da je to sicer možno, vendar je odvisno od vzroka. "Nekateri psi so napadalni do drugih psov, ker se bojijo, da se jim bo pes približal in jim povzročil bolečino. Tovrstna napadalnost je povezana z bolečinami – v takih primerih je metoda zelo uspešna. Z osteopatijo je mogoče pomagati tudi pri agresiji in strahu, ki sta povezana z zamikom ali pa z napačno tenzijo lobanjskih kosti." Če je težava čustvene narave oziroma posledica izkušenj, pa znatno boljše in hitrejše učinke doseže kak drug terapevt.