Sprostilne tehnike in njihova uporaba, 1.del

Katera sprostitev je zame?

Za obvladovanje najrazličnejših napetosti najpogosteje uporabljamo sprostilne oz. relaksacijske tehnike. Danes vemo, da za poznavanje načinov sproščanja napetosti ni treba biti psiholog. Med najpogostejšimi tehnikami so različne oblike samosugestije, dihalne tehnike, hipnoza in avtohipnoza, nekatere behavioristične metode, biofeedback metoda sproščanja, Jacobsonova metoda progresivne relaksacije, razne oblike meditacije ter najbolj učinkovita in najbolj znana tehnika sproščanja – avtogeni trening.

Seveda pa ne smemo pozabiti na vsakodnevne dejavnosti, ki imajo že same po sebi sprostilni značaj.

Takšno je npr. tuširanje v vroči vodi ali savnanje, lahen tek ali sprehodi, včasih pa tudi že samo običajna zabava v prijetni družbi. Človek mora v trenutkih največjih telesnih in psihičnih obremenitev znati poskrbeti za sprostitev, sicer se količina stresa povzpne čez mejo tolerance, rezultat pa so lahko težave v vsakodnevnem življenju, anksioznost, depresivna stanja in včasih tudi različne psihosomatske bolezni.

Dihalne tehnike

Dihalne tehnike so danes najpogostejši način sproščanja napetosti. Pravzaprav se vsakdo sam zaveda, da lahko z umirjanjem dihanja povzroči ugoden in sprostilen vpliv na svoje telo in misli. Čeprav dihalne tehnike izhajajo iz joge in imajo poleg sprostilnega tudi še globlji pomen, pa jih najpogosteje uporabljamo skupaj z vsemi ostalimi sprostilnimi tehnikami. So tudi izredno praktične, saj jih človek zelo lahko uporablja kadar koli, ko v vsakodnevnem življenju občuti napetost.

Za najboljše možno delovanje potrebujemo ogromno količino energije, ta pa lahko nastaja samo ob zadostni količini kisika. Pomanjkanje kisika povzroča utrujenost, padec zbranosti, občutek težkega telesa, nedejavnost in pogosto slaba, depresivna razpoloženja. Rezultat je znižana učinkovitost. Dobra preskrba s kisikom pa, obratno, pospeši kroženje krvi in omogoča večjo mobilizacijo energije, zato se človek tudi počuti močnejšega, bolj svežega, pogosto postane ob vsem tem tudi bolj samozavesten. Velik del samoobvladovanja je zaradi vitalnega pomena dihanja vedno usmerjen tudi v njegovo nadzorovanje. Večina ljudi pogosto diha samo prsno, pozablja pa na poglobljeno trebušno dihanje. Posebej ob stresnih dogodkih postaja dihanje še plitvejše in manj učinkovito.

Bistvo uporabe teh tehnik je, da človeka naučimo umiriti se in sprostiti dihanje. Vsakdo mora občutiti, kot da dihanje prihaja samo od sebe, da gre skozi telo v vsak najmanjši del, ga napolni z energijo in umiri ter pripravi za stanje koncentracije.

Med vajami dihanja morda lahko omenimo naslednje:

• umirjenost dihanja (trening počasnega, enakomernega in globokega dihanja, s katerim človeka usmerimo vase),
• dihanje s štetjem (vključuje umirjeno dihanje skupaj s štetjem, npr. od 1 do 10 ali 100),
• nadzor ritma dihanja, 4:2:4 ali 6:3:6, s katerim poudarimo trening dihanja, posebej izdihov, ki jih pogosto zanemarjamo (človek se osredotoči na dihanje, globoko vdihne in šteje do 4, za dve dobi zadrži izdih in nato dolgo izdihne, šteje do 4, potem vse skupaj ponovi še nekajkrat; ritem 6:3:6 je precej težavnejši in zahteva več vadbe, še težji in nekoliko manj uporabni pa so daljši ritmi, npr. 10:5:10),
• dihalni sprehod po telesu (kjer športnik globoko vdihne in si predstavlja, kako gre vsak izdih v posamezen del telesa, prvi izdihi gredo v prste na rokah in nogah, nato v dlani in stopala ter tako naprej do sredine telesa, do srca; moramo se usmeriti v posamezen del telesa in skušati začutiti, kako je kisik prišel do njega).