Merjenje energetskih sposobnosti človeka

prof. dr. Urošem Staničem, univ. dipl. inž. el
prof. dr. Urošem Staničem, univ. dipl. inž. el (Foto: Diana Anđelić)

Raziskave v podporo medicini

Skupina znanstvenikov s področja biofizike in medicine je pred nekaj leti želela znanstveno preveriti hipotezo, da ima telo poleg telesne tudi psihično energijo oziroma bioenergijo, ki vzpostavlja komunikacijo med možgani in drugimi deli telesa. Telo za normalno delovanje potrebuje določeno količino energije, če pa pride do pomanjkanja energije, ki poruši povezavo med organi, lahko nastanejo bolezni. Na temelju te osnovne hipoteze bi lahko s številnimi raziskavami prišli do novih spoznanj, s katerimi bi utegnili pomagati bolnikom, a tudi preprečevati bolezni. O inovativnih in podpornih raziskavah v medicini smo se pogovarjali s prof. dr. Urošem Staničem, univ. dipl. inž. el., ki pravi, da moramo znanost in nove metode medicinske metode uporabiti pravočasno, če naj delujemo tudi preventivno.


Kaj se je dogajalo s projektom, s katerim ste želeli raziskati hipotezo bioenergetika Viktorja Kotolupova?
Z raziskovalno-znanstvenega stališča se je dogajalo malo, saj zaradi razlogov, na katere nisem mogel vplivati, nismo nadaljevali dvostranskega raziskovanja z Inštitutom Jožefa Štefana (IJS), kjer sem delal, s partnerji in ruskimi znanstveniki na Univerzi Lomonosov. Do tedaj smo v okviru predhodnega projekta določili serijo eksperimentov, s katerimi bi po znanstveni poti raziskali prehajanje energije z enega organa na drugega in si ogledali celotno energetsko vsebino človeka, ki je potrebna za celovito homeostazo. Nameravali smo sodelovati z elitno skupino ruskih znanstvenikov, ki jim je na voljo eden od najmočnejših svetovnih laboratorijev s področja raziskav krvi in urina in ki so razvili tudi močno teoretično ozadje. Njihove teoretične raziskave so ponudile matematični aparat, na osnovi katerega so modelirali prehajanje energije z enega človeškega organa na drugega. Žal se je projekt nadaljeval v manjši meri − z raziskavami, ki jih v Sloveniji, ob sodelovanju ruskih akademikov, opravljal Viktor Kotolupov.

Zakaj raziskovanje takšnih netipičnih pristopov poteka počasi?
Že dejstvo, da obstajajo pristopi, ki formalno še niso raziskani, vendar so učinkoviti, kaže, da je treba nadaljevati z znanstvenim pristopom in podpirati raziskave, ki bodo segle korak naprej. Vendar menim, da je v Sloveniji to problem, saj obstajajo številne raziskovalne skupine, ki med prvimi na svetu v člankih objavljajo celo najinovativnejše ugotovitve, vendar tega ne nagrajujemo in mladim raziskovalcem ne omogočimo, da bi se na izvirno lotili raziskovanja nerešenih urgentnih zdravstvenih vprašanj. Odličnih sposobnosti inovativnih in potentnih raziskovalcev mlade generacije nihče ne izkoristi.

Kaj je vas pritegnilo k tem raziskavam?
Petindvajset let sem se skupaj z zdravnico Ružo Aćimović Janežič in njenim timom ukvarjal z rehabilitacijo hemiparetičnih bolnikov. S svojo raziskovalno skupino z IJS, s skupino akademika prof. dr. Lojzeta Vodovnika s Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, z zdravniki in fizioterapevtkami z Zavoda za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani in z vrsto oddelkov Kliničnega centra v Ljubljani smo razvijali funkcionalno električno stimulacijo (FES). Bili smo med vodilnimi v svetu.

S stimulatorji smo pomagali delno in povsem hromim bolnikom, da so spet lahko hodili ali premikali roko. Na začetku terapije je lahko bolnik zaradi hitre utrujenosti naredil le nekaj korakov, z vsakim novim dnem se je čas hoje podaljševal, že čez dva meseca pa je lahko hodil eno uro. Opazili smo, da naši elektronski simulatorji dobro delujejo, da mišice zmorejo sprožiti tako, da je hoja normalna, funkcionalna. Toda učinkoviti so le, če ima bolnik dovolj energije, da jih lahko uporablja. Tako smo se srečali z omejitvijo dobre metode; prišli smo do spoznanja, da je treba terapevtske postopke prilagajati psihofizičnim sposobnostim bolnika, predvsem njegovi energetski sposobnosti in volji.

Ugotovili ste, da zavest oziroma osrednji živčni sistem majhno zalogo energije razporeja med življenjsko pomembne organe, druge pa izključi …
Takšno razmišljanje je logično, kako to poteka, denimo med staranjem ali zaradi bolezni, pa še ni znanstveno ugotovljeno. Pri nekaterih bolnikih je pomanjkanje energije očitno. Takšni so bolniki z omejeno ventilacijsko sposobnostjo, kot so bolniki s kronično obstruktivno boleznijo. Ti bolniki proizvajajo premalo energije, včasih celo tako zelo malo, da človek vso energijo, ki jo proizvaja, porabi le še za poganjanje dihalnih mišic. Ne zmore priti v prvo nadstropje, ker nima dovolj energije za delo mišic na nogah. Pri takšnih bolnikih bi bilo možno raziskati teorijo odklapljanja.

Hipoteza pravi: kadar imamo zelo malo energije, naša zavest preračuna, kateri organ je bolj pomemben in kateri manj – in nato odklaplja manj pomembne organe. Tako bi lahko tudi ugotovili, kako se spremeni splošno zdravstveno in energetsko stanje pljučnih bolnikov, če povečamo ventilacijo. Kaj vse lahko bolnik naredi, česar prej ni mogel. Ogledali bi si, kako deluje zavest, ki uravnava človekovo delovanje, ki povzroči, da delujejo le organi, ki jih nujno potrebujejo.

Za katere bolnike bi bile še pomembne te raziskave?
Denimo za bolnike z rakom, ki se zdravijo kirurško, z obsevanjem ali kemoterapijo. Takšno zdravljenje pomembno prizadene človekovo energijsko sposobnost. Treba bi bilo spremljati zdravljenje bolnika in meriti njegovo energetsko stanje. Ta podatek bi bil zelo merodajen za tim lečečih zdravnikov, saj bi omogočilo uspešno usmerjanje nadaljnjih terapij. Vsak takšen poseg namreč zmanjša bolnikov energetski nivo. Če je izčrpanost prevelika, je treba pred nadaljnjimi fazami zdravljenja najprej okrepiti energetsko stanje. Tako bi lahko določili mejno vrednost, ko je nadaljnji poseg, čeprav bi bil formalno koristen, bolje izpustiti, saj ga bolnik ne bi prenesel, ne bi ga energijsko pokril. To so skrajni primeri.

Drugi primeri so povezani s človekovim življenjskim in delovnim okoljem. Veliko je vzrokov, zaradi katerih se človekovo psihofizično stanje poslabša. Učinkovitost dihanja se zmanjšuje zaradi slabe kakovosti zraka in različnih novih materialov ali snovi, denimo čistil, pršil … V bolnišnici Golnik smo v letu 2006 začeli z raziskovanjem in merjenjem kakovosti zraka (24 ur na dan) zunaj bolnišnice, v parku, na hodnikih, v laboratorijih … Te raziskave se nadaljujejo in pojasnjujejo, kako se kužne klice prenašajo na aerosolih. Ko je to izmerjeno, lahko ukrepaš in preprečuješ, vendar se temu posveča znatno premalo pozornosti. Vir škodljivih snovi je tudi promet. Črni delci iz dizelskega motorja se usedajo v pljučne alveole, saj so tako majhni, da njihova samočistilna sposobnost, ki je bila evolucijsko razvita za večje delce, odpove.

Ali so ta spoznanja že v praktični rabi?
Merjenje energetskih sposobnosti še ni razvito, vendar bi načelno lahko rekel, da zdravniki na temelju izkušenj vedo, kaj lahko naredijo za bolnika in česa ne. Žal jim znanost še ni razvila merilnega orodja, ki bi jim ponujalo natančnejše podatke in jim tako olajšalo odločanje. Eden od možnih pristopov je usmerjen v spremljanje energetskega stanja nekaterih parametrov v krvi. S to skupno idejo se ukvarjajo naši ruski raziskovalni partnerji. Vprašanje ni, ali bodo te nove metode razvite ali ne − vprašanje je le, kdo, kako in kdaj jih bo razvil. Če so ideje dobre, se bodo uresničile. V sodobnem okolju je treba raziskati, kako se brani homeostaza, da človek ni prizadet tudi zaradi brutalnih posledic napredka.

Kateri projekti še segajo na področje medicine?
Igra energije in informacije, ki razporeja to energijo, je osnova. Če je homeostaza motena, se lahko razvijejo različne bolezni. Tega se lotevajo raziskovalci na Švedskem in v Rusiji. Temu sta posvečeni tudi dve področji slovenske nacionalne biomedicinske tehnološke platforme I-TECHMED, kjer sem zadolžen za strokovne vsebine in strategijo. Ti področji sta vesoljska medicina in zdravstveni turizem. V razvoju so merilne aparature za ocenjevanje kakovosti zraka in razširjenosti kužnih slik v bolnišničnem okolju, in sicer ob pomoči raziskovanja genske vsebine kužnih klic.

Razvitih je bilo tudi več lasersko podprtih naprav za medicinske posege in kozmetično nego itn. Vesoljska medicina je zanimiva zato, ker je imela vse od začetka pred štiridesetimi leti nalogo ohranjati psihofizično pripravljenost najbolj zdravih ljudi, kozmonavtov. Nekatere metode spremljanja stanja kozmonavtov, ki so jih razvili ruski znanstveniki, bi lahko uporabili v medicini, zlasti v preventivi.

V načrtu je tudi slovensko telemedicinsko omrežje za pulmološke bolnike in bolnike z alergijami. Vemo, da število primerov alergij narašča iz leto v leto. V obdobju, ko se sproščajo pelodi, bi prek te mreže bolnike obveščali o tem, kakšen pelod se je sprožil, tako da bodo lahko ukrepali (denimo vzeli zdravila …). Vsi ti napori, ki povečujejo možnosti za ohranjanje zdravja in zdravljenja, ustvarjajo tudi nove izdelke in storitve, ustvarjajo nova delovna mesta in prispevajo k ekonomski rasti Slovenije. Pri tem sledimo strateškim prioritetam Slovenije in EU, njihovim politikam.

Toda najpomembnejše je, da povečujemo znanje o homeostazi, osnovi za kakovost človekovega psihofizičnega zdravja. Zato je treba razvijati nove raziskovalne metode in na njih temelječe učinkovitejše metode zdravljenja.  Kakšen delež bomo imeli pri tem Slovenke in Slovenci, je odvisno od nas samih.


Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Vesna Plevnik Vodušek

Vesna Plevnik Vodušek dr. med. spec. pediatrije

Vsi Viva strokovnjaki