tibiKoloidno srebro izdelujejo s postopkom elektrolize. V enem litru raztopine je 20 mg srebra, njegova kakovost, ki se izraža z majhnostjo delcev, koncentraciji in čistosti srebra ter celotnega izdelka, pa se je do zdaj znatno izboljšala.

V zadnjem času znova odkrivajo koristnost koloidnega srebra: njegovi zagovorniki trdijo, da je učinkovit dodatek k prehrani in močan antibiotik, čeprav njegova učinkovitost, zlasti kot zdravila, ki ga zaužijemo, še ni povsem raziskana in znanstveno dokazana. Glavni očitek njegovi rabi je nevarnost argirije, stanja, pri katerem koža in nohti zaradi pretirane rabe dobijo sivo modrikast odtenek. Telo naj bi nalagalo odvečno srebro v tkiva in kolagen, ki je glavna sestavina nohtov. To stanje sicer nima znanih škodljivih učinkov in naj bi izginilo hkrati z zmanjšanjem vnosa ali prenehanjem rabe koloidnega srebra.

Pohabi encim, ki presnavlja kisik

Tradicionalne antibiotike, kot je penicilin, so industrijsko razvili iz strupov, ki jih iz lastnega obrambnega sistema tvorijo druge bakterije. Bolezenski mikroorganizmi v telesu se na ta gojeni strup tradicionalnih antibiotikov odzovejo v približno enaki meri kot na izvorne mikroorganizme. Pogosto pride do mutacije, ki povzroči, da mikroorganizem postane imun na to vrsto antibiotika.

Med uporabo ti antibiotiki poleg mikrobov uničijo tudi pomembne encime v telesu; koloidno srebro naj ne bi onesposobilo ali poškodovalo teh encimov, saj ni škodljivo za sesalce, plazilce, rastline in vsa živa bitja, ki niso enoceličarji. Enocelična bitja imajo namreč drugačen sistem presnove kisika, zato koloidno srebro pri njih deluje kot katalizator in vpliva na spremembo hitrosti ali pojavnosti reakcije, ne vstopa pa v kemijske reakcije v telesnih tkivih. Kadar je koloidno srebro blizu virusov, glivic ali bakterij (enoceličnih klic, ki povzročajo bolezen), pohabi njihov encim, ki presnavlja kisik, zato se zadušijo in običajno umrejo v šestih minutah. Odmrli mikroorganizem se nato izloči iz telesa ob pomoči imunskega in limfnega sistema.

Proti glivicam in virusom

Presenetljiv seznam naj bi navajal več kot 650 bolezni ali okužb, pri katerih so za zdravljenje uporabljali koloidno srebro. Na tem seznamu so denimo glivice, vnetja ran, opekline, bradavice, akne … Glivica je sestavljena iz serije celic, katerih material se razteza na celični steni med celicami. Ker ima glivica podobne lastnosti kot enocelične bakterije, jo koloidno srebro takoj in trajno onemogoči.

Na viruse deluje koloidno srebro takole: ko virus napade živo celico v tkivu, se ta patogen polasti celičnega jedra in spremeni njegov reprodukcijski sistem tako, da namesto encima, hormona ali kakšne druge kemikalije, ki bi jo celica normalno proizvedla, replicira virus. Pozneje se ta novi virus sprosti iz celice v krvni obtok. Ko virus učinkuje na celico, se živa celica odzove tako, da se vrne k primitivnejši strukturi in kemiji. Encim, ki presnavlja kisik v celični steni, se prav tako vrne v preprostejšo obliko, ki je zelo občutljiva za učinek koloidnega srebra. Prisotnost koloidnega srebra trajno onemogoči encim celice. V celico ne more več prinašati kisika in virusna »gostiteljska« celica umre.