Islandski lišaj kot pomoč pri pljučnih boleznih

Včasih so islandski lišaj uporabljali pri vseh, tudi hujših pljučnih boleznih (tuberkulozi). Uspešna je njegova uporaba pri bronhitisu, oslovskem kašlju, zasluzenju v pljučih, odstranjuje oziroma mehča tudi trdovratne, trde sluzi.
Včasih so islandski lišaj uporabljali pri vseh, tudi hujših pljučnih boleznih (tuberkulozi). Uspešna je njegova uporaba pri bronhitisu, oslovskem kašlju, zasluzenju v pljučih, odstranjuje oziroma mehča tudi trdovratne, trde sluzi. (Foto: Shutterstock)

Konec 18. stoletja je bil island­ski lišaj eno modernejših in zelo uporabljanih zelišč. Prvi so ga za zdravljenje uporabili na Islandiji in po njej je dobil tudi ime. Na severu Evrope so ga uporabljali tudi v prehrani kot sestavino za pripravo močnika, mletega pa so dodajali tudi moki za kruh. Do danes se je njegova uporaba ohranila pri pljučnih obolenjih in kot krepčilni tonik po težkih boleznih.

Islandski lišaj zelo cenijo tudi jeleni (ne le se­verni), ki se radi pasejo med resjem in mahovjem, kjer raste lišaj. Najdemo ga skoraj po vsej severni polobli po goščavah, med resjem, mahovjem, v redkih, svetlih gozdovih, na pobočjih v višjih legah. Najbolj je razširjen v tundrah severne Evrope in Azije. Raste na tleh, v obliki gostih, pri nas pa navadno bolj redkih blazinic.

Nabiramo ga od konca maja do septembra, ob suhem vremenu. Lišaj ni klasično razčlenjen na korenino steblo in liste, temveč raste v obliki steljke, kakšnih deset centimetrov visoke listnate tvorbe, ki je s kratkimi nitkastimi, nepravilnimi koreninicami pritrjena na zemljo. Lišaj je simbiozen organizem alge in glive. Mesece dolgo se lahko prehranjuje samo z vodo, ki jo dobi iz zraka. Po svoji zgornji strani je olivno zelen, če je otrdel zaradi pomanjkanja vlage, tudi rdečkasto rjav, spodaj pa sivkasto bel, z vidnimi vdolbinicami.

Njegov vonj je izrazito zemeljski, rahlo zatohel, okus pa je grenak, sluzast in plehek. Ko ga poberemo, ga moramo dobro izprati in očistiti vseh nečistoč. To naredimo tako, da ga zelo na hitro operemo v čisti, mrzli vodi in to ponovimo vsaj petkrat. Nato ga drobno narežemo in čim prej posušimo.

Zdravilnost

Čeprav je znan njegov antibiotični učinek, ga je znanstvena stroka malo cenila. Njegovo učinkovitost so primerjali celo s penicilinom, na želatini iz alg agar agar so z njim zavirali rast bakterij in tako dokazovali te trditve. V ljudskem zdravilstvu pa zelo radi posežemo po njem, predvsem po njegovih pastilah za žvečenje, kadar nas mučijo glasilke in kašelj.

Sluzi, ki jih je v islandskem lišaju več kot 50 odstotkov, zelo blažilno delujejo na sluznice v ustih in žrelu in tudi na sluznice v prebavilih. Blažijo tudi kašelj, saj sluzi v lišaju zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajske kisline pa delujejo na mikrobe.

Včasih so islandski lišaj uporabljali pri vseh, tudi hujših pljučnih boleznih (na primer tuberkulozi). Uspešna je njegova uporaba pri bronhitisu, kašlju, oslovskem kašlju, zasluzenju v pljučih, odstranjuje oziroma mehča tudi trdovratne, trde sluzi. Grenčine v njem pospešujejo presnovo in krepijo telo.

Grenke lišajeve kisline so pomembne zdravilne učinkovine v lišaju. Njegove analeptične (poživljajoče) lastnosti so predvsem pomembne za pljučne bolnike, ki jim je upadla moč, pa tudi med težkimi boleznimi in po njih, pri izgubah krvi in slabokrvnosti (vsebuje tudi vitamin B12), pri nalezljivih boleznih, tudi pri sladkorni bolezni pripomore k boljšemu počutju.

Islandski lišaj izravnavajoče učinkuje na želodčno kislino, kar pomeni, da ga uživamo takrat, ko je je preveč, a tudi takrat, kadar imamo kisline premalo. Normalizira izločanje žolča, uporabimo pa ga lahko ob driskah in tudi ob zaprtju.

Ponekod islandski lišaj zmeljejo v prah in z njim posipajo rane. To bi lahko upravičilo dejstvo, da vsebuje veliko joda. Dodajamo ga čajnim mešanicam, za pospeševanje izločanja mleka pri doječih mamicah. V ljudski medicini se uporabljajo tudi v čaj namočeni obkladki pri golšavosti.


Uporabljamo ga tri tedne

Kot pri večini zelišč je tudi pri islandskem lišaju njegova kurativna uporaba omejena na približno tri tedne. Če bi ga jemali v prevelikih količinah, bi nam lahko razdražil želodec in črevesje, čeprav v manjših količinah sluznicam želodca in črevesja zaradi sluzi in grenčin, ki jih vsebuje, zelo godi.


Recepti


Priprava čaja
Za čaj ga pripravimo tako, da ga namočimo čez noč v mrzli vodi in ocedimo. Čez odcejeno drogo lahko znova nalijemo vodo, pustimo stati nekaj ur, segrevamo do vrenja in precedimo. Čaj pijemo topel ali ohlajen, praviloma neslajen, po požirkih čez dan. V drugo mu lahko dodamo tudi plod sladkega komarčka, timijan in korenino sladkega korena (na primer pri bronhitisu).

Mešanica pljučnega čaja
V enakih delih zmešamo islandski lišaj, korenino sladkega korena, korenino sleza in pljučnik.

Čaj za pomirjanje kašlja
Islandski lišaj in korenino sleza čez noč namočimo v mrzli vodi. Zjutraj precedimo, nežno pogrejemo, dodamo žličko medu in počasi popijemo.

Čaj za spodbujanje teka
Dva grama islandskega lišaja prelijemo z dvema decilitroma vrele vode in po 15 minutah precedimo. V tem pripravku se bodo izlužile v glavnem grenčine, ki delujejo na izločanje prebavnih sokov.

Sirup za pomirjanje kašlja
V petih decilitrih vode zelo počasi kuhamo 50 gramov islandskega lišaja približno uro do dve uri. Ugasnemo ogenj, precedimo. Ko se ohladi, dodamo nekaj medu. Jemljemo po žličkah, večkrat na dan ob dražečem kašlju.



*Patricija Šenekar je odlična poznavalka rastlin in strastna raziskovalka njihovih učinkov, apiterapevtka, goetheanistična
naravoslovka, lastnica in ustvarjalka blagovne znamke ekološke kozmetike Sunna in ekološke kmetije Hiška zelišč.
Nevenka Podgornik

izr. prof. dr. Nevenka Podgornik psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Iris Selan

Iris Selan dr. vet. med.

Postavi vprašanje

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Vsi Viva strokovnjaki