Vaše znanje slovenščine je odlično. Kako ste se naučili jezika in kako ste sploh prišli sem?

V Slovenijo sem prišla oktobra leta 1993. Sprva sem obiskovala tečaj slovenščine, ki pa mi ni zadostoval. Ob pomoči svojega moža, ki je po poklicu profesor, sem v devetih mesecih opravila izpit za aktivno znanje slovenščine, pozneje pa sem se največ naučila kar od Slovencev. Znanci so me sproti popravljali in hitro sem napredovala. V Slovenijo sem prišla prek družinske zveze; očetov prijatelj je študiral na ljubljanski univerzi in tukaj tudi živel. Najprej je sem prišel moj mlajši brat, ki tudi živi v Sloveniji in si je tu ustvaril družino. Takrat sem še študirala homeopatijo. Ob koncu študija so se starši odločili in mi da kot hčerka ne bi bila prikrajšana , ponudili priložnost, da si tudi sama ogledam svet. Imela sem možnost, da grem v ZDA k starejšemu bratu, ali pa v Slovenijo k mlajšemu. Odločila sem se za Slovenijo in ugotavljam, da mi je tukajšnja družba zelo blizu.

Kako ste pristali pri homeopatiji? Kje ste študirali?

Po končani srednji šoli v Ahmedabadu sem izbrala eno od možnosti za študij alternativne medicine in pristala pri homeopatiji. Med pripravništvom sem hodila k znanemu homeopatu v mojem mestu (Ahmedabad ima pet milijonov prebivalcev), kjer sem se veliko naučila in še zdaj delam po teh načelih.

S kakšnimi boleznimi ljudje prihajajo k vam? Kako jim pomagate s svojim svetovanjem?

Homeopatija je priznana metoda alternativnega zdravljenja, ki ima nekaj glavnih načel: enako se zdravi z enakim, sočasno se jemlje samo en pripravek, ki ga homeopat poišče na temelju individualnega pristopa do posameznika. To pomeni, da upošteva njegove telesne in duševne simptome ter telesne in duševne značilnosti. K meni prihajajo ljudje z različnimi simptomi. Osebno imam uspehe pri simptomih, povezanih z psihičnimi težavami, kot so kožna obolenja, alergije, prebavne motnje, utrujenost, težave z dihali & skratka, pri simptomih, ki so prisotni že dalj časa. Preden sem prišla v Slovenijo, nisem vedela, da se ne bom mogla ukvarjati s homeopatijo. Vključila sem se v Slovensko homeopatsko društvo, ki je obstajalo že takrat, in se udeleževala njihovih seminarjev. Potem sem videla da so ti seminarji namenjeni zdravnikom in farmacevtom, da pravzaprav nisem izvedela nič novega, saj sem imela za sabo petletni študij homeopatije.

Kakšne so prednosti homeopatije?

Pri homeopatiji ne zdravimo le simptoma, marveč človeka kot celoto. Najbolj sporno je dejstvo, da ne morejo znanstveno dokazati, kako homeopatija sploh zdravi, kako deluje na kemični ravni. Obstaja nekaj raziskav in teorij, ki dokazujejo, kako naj bi učinkoval homeopatski pripravek. Toda telo ne deluje samo na ravni kemije, ampak tudi na ravni energije. Zaradi tega spora homeopatija v Sloveniji ni znanstveno priznana. Pri homeopatiji se najprej ustvari neka psihosomatska slika in na osnovi tega svetujemo homeopatski pripravek, ki je najbolj podoben osebi, o kateri smo si ustvarili podobo, oziroma s katero naj bi se ta človek osebnostno najbolj ujemal. Temu se reče similimum. To je konstitucionalno zdravljenje. Če ima deset bolnikov enake težave, vsak od njih dobi drugačen pripravek. Homeopatija deluje po načelu osebnosti, ker se vsak človek različno odziva na enake strese in različno razmišlja. Zaradi tega je treba človeka jemati kot vsoto, ne samo kot enega od njegovih simptomov. Sama zbiram podatke o tem, kakšne strese je človek preživljal v otroštvu, v adolescenci in v odrasli dobi, kako se je nanje odzival in kakšen je bil vzrok za to reakcijo. Če je bila to jeza, je treba ugotoviti, ali je šlo za jezo nase ali na okolje. Ljudem je najtežje govoriti o otroštvu oziroma o šibkih točkah, ko so bili res ranjeni. S človekom se ukvarjam kako uro in šele na temelju zbranih informacij lahko svetujem pripravek. Ponavadi človeka tudi začutim, od mene pa je tudi odvisno, kako interpretiram to, kar mi pove. Prav v tem je umetnost homeopata, kako razume to, kar mu človek pove. Najpomembnejše je torej branje besedila med vrsticami.
 
Ali je homeopatija v Indiji zelo razširjena? Kako jo ljudje sprejemajo?

Samo v Indiji in še v nekaterih državah obstaja poseben študij homeopatije. Študij homeopatije, podobno kot študij ajurvede, fizioterapije in splošne medicine, traja pet let. Po dokončanem študiju vsak dela samostojno. V Sloveniji in drugod po Evropi paramedicinske stroke v resnici niso samostojne, znanje homeopatije se absorbira le ob študiju splošne medicine in s seminarji. V Indiji je vsakemu bolniku na voljo izbira. Lahko se odloči, kam bo šel po pomoč, k homeopatu, ajurvedu, fizioterapevtu ali k splošnemu zdravniku. Ljudje so dovolj obveščeni, da vedo, kam iti, za kakšne težave naj se obrnejo h komu. Velikokrat gre zdravnik splošne medicine do homeopata in obratno. Videla sem kar nekaj specialistov, ki svojim bolnikom svetujejo homeopatske pripravke. Zdravstvo v Indiji je večinoma samoplačniško. Državne zdravstvene ustanove in bolnišnice imajo oddelek splošne medicine, homeopatije in ajurvede. V mestih je homeopatija bolj razširjena. Čeprav homeopatija ne izvira iz Indije, so med svetovno priznanimi homeopati tudi Indijci.

Ali je tudi v homeopatiji potrebno nenehno izobraževanje?

Seveda. Novim dognanjem je treba slediti. Nove pripravke preizkušajo, stare preverjajo. Veliko je novih raziskav in odkritij, veliko se dogaja. Zdaj pripravki prihajajo z vsega sveta sveta. Tudi čokolada oziroma kakav je lahko homeopatsko zdravilo; uporablja se pri ljudeh, zasvojenih s čokolado. Vsaka odvisnost je odsev neke psihosomatske slike. Če homeopatu uspe razjasniti, od kod izhaja odvisnost, jo je mogoče odpraviti.

Ali v njej vidite svoje poslanstvo?

Delo v homeopatiji mi daje zadovoljstvo. V tem vidim svoje poslanstvo, ker menim, da imam posluh za človeka in njegove težave. Kot homeopatinja lahko še bolje spoznavam slovensko družbo, kar mi pomaga, da še bolje funkcioniram v svojem okolju, oziroma da bolje razumem bolnike.

Kakšen je vaš življenjski moto?

Življenje me je veliko naučilo in za to sem mu hvaležna. Predvsem sem se naučila, da so življenje in izkušnje dane tistim, ki jim je namenjena rast. Moja duša mora rasti na osnovi raznovrstnih izkušenj. Stara indijska literatura pravi, da vse človekovo trpljenje in olajšanje prihaja samo iz njega samega. To pomeni, da sem za vse, kar prihaja v mojo glavo, za vse svoje misli odgovorna jaz. Če lahko karkoli spremenim, lahko spremenim samo sebe. Za vsako izkušnjo, ki mi pride nasproti, ugotavljam, kakšen je njen vzrok in kje je priložnost za rast. V vsaki izkušnji, dobri ali slabi, poskušam to poiskati. Prizadevam si, da me tok življenja ne bi toliko odvlekel, da bi kar drvela skozi, ne, hočem videti in začutiti, zakaj je sploh prišlo do tega. Moja naloga je rast. Najprej je treba stopiti na prvo stopničko in šele potem lahko stopimo na drugo in tako naprej. Dokler ne osvojim prve stopničke, ne morem stopiti na šesto. Najprej moram dojeti, razumeti in nato sprejeti. Svoji duši ne dopuščam prevelikih stresov in obremenitev.

Ali poleg homeopatije počnete še kaj drugega?

Ukvarjam se s fizioterapijo, ki je moj redni poklic, za katerega sem se izučila v Sloveniji. Zdaj sem zaposlena kot fizioterapevtka. Ker sem dobila licenco za turistično vodnico, enkrat na leto za svojo dušo organiziram in vodim potovanje v Indijo. Tako se založim z energijo za življenje v Sloveniji. Grem z majhno skupino ljudi, ki jim pokažem, kje sem doma in kaj je Indija. Pač tisto, kar se mi zdi ključno. Čeprav potujemo po vsej Indiji, po programu, se odločamo tudi sproti.

Kaj vas je v življenju najbolj spremenilo? Prelomnice v vašem življenju?

Življenje me z novimi izkušnjami spreminja vsak dan. Toda če govorimo o prelomnicah, je to ločitev od mojega nekdanjega soproga. Občutek imam, da sem tedaj postala druga oseba. Prisrčno sem hvaležna svojemu nekdanjemu možu, ki mi je poleg drugega pomagal postati samostojna v Sloveniji, a tudi pri prvih besedah slovenščine. On je posebna osebnost in želim mu vse dobro.

Mar ni ločitev za indijsko žensko sramota?

Res je. Ločitev v indijski družbi skorajda ne obstaja, o njej se zelo redko sliši in ne velja za nekaj sprejemljivega. No, v sodobnih družinah je še nekako sprejemljiva in tudi starši so mojo odločitev sprejeli ter me podprli. Razumejo, da če ne gre, pač ne gre. Druge družinske člane, zlasti starega očeta, devetdesetletnika, pa nekoliko skrbi, kaj bo zdaj z mano, in vsakič, ko ga obiščem, se to bolj izraža. Ne morejo si predstavljati, kako živim. Toda če bi v zakonu imela otroka, se najbrž ne bi ločila. Vse od poroke naprej tudi nosim bindi, enega od petih znakov poročene žene. Ta znak sredi obrvi si narišem še zdaj, po ločitvi, ker mi tako ustreza, tako kot mi ustreza tradicija indijskih žensk.

Kaj bi lahko rekli o sebi? Kakšen tip ženske ste?

Dobro se poznam in sem samokritična; prav zato bi zelo težko povedala kaj o sebi. Sem takšna, kakršna sem in kakršno me sprejema okolje. S temi mislimi se ne ukvarjam in grem naprej v življenju. Rada bi imela
družino, brala veliko knjig in jih razumela, rada bi bila uspešna pri svojem delu in imela dobro energijo. Predvsem pa si želim, da ne bi nikoli izgubila prijateljev, ki jih imam v Sloveniji, tudi če bi se kdaj vrnila v domovino.

Kaj bi še sporočili našim bralkam, pa o tem še nisva spregovorili?

Da so lahko ponosne, da so ženske, ker mislim, da ni boljšega, bolj naprednega bitja od ženske. Biti ženska je darilo. Bralcem pa sporočam, naj spoštujejo svoje žene.