Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zdravilne rastline na domačem vrtičku in balkonu 3., del

(Foto: Shutterstock)

Februarja se narava počasi že prebuja, dan postaja malo daljši, mi pa smo na preži za prvimi pomladnimi rastlinami. Četudi niso vse zdravilne, nam prinesejo nekaj novega in osvežujočega. Ljubitelji zdravilnih rastlin se bomo gotovo najbolj razveselili tistih, ki jih lahko uporabimo kar sveže za pripravo čajev ali katerih drugih pripravkov, vendar teh še ne bo veliko in bomo morali še malo počakati vsaj do marca, ko bomo že malo bolj raziskovali naravo in našli kakšno zdravilno rož'co za čaj.
V tem času uporabljamo zelišča, če jih posadimo v zabojčke ali lončke, za izboljšanje zdravja ali pa predvsem v kulinariki, saj so boljša sveža kot pa že posušena, ker vsebujejo največ učinkovin. Poleg tega razširjajo prijetne vonjave in sveže zelenje nam pričara naravo, če le imamo zato za njih ustrezen prostor. Večinoma vsa zelišča lahko gojimo v loncih, vendar rastejo počasneje kot zunaj, imeti morajo primerno temperaturo in dovolj sončne svetlobe, zato vsem ne odgovarja kuhinja, ker se v njej hitro spreminja temperatura in tudi preveč sopare jim ne prija. Kuhinjsko okno je primeren prostor za šetraj, timijan ter majaron. V večjih loncih bomo gojili večje rastline, kot so meta, melisa ali rožmarin.

Že v jeseni lahko prinesemo z vrta rastline, ki jih posadimo v lonce ali zabojčke, da se prilagodijo zaprtemu prostoru, saj bo zimski čas kar dolg. Zelišč v loncih ne smemo preveč zalivati, če je le možno, jih imamo na sončni strani, če je zrak v stanovanju vlažen, jih zalivamo le enkrat na teden. Rastline sproti obrezujemo, da se ne bodo preveč razraste in jih tudi lepo oblikujemo.


RASTLINE, KI ZELO LEPO USPEVAJO V LONCIH

Ognjič (Calendula officinalis)

Rastlina je enoletnica, skromna, ni zahtevna za gojenje ne na vrtu ne na balkonu, v loncih ali zabojčkih. Pogosto se sama zaseje, v vrtovih najdemo posamezne cvetove še zelo pozno v jeseni, pozimi pa, če so v zavetrju. Domovina te rastline naj bi bila južna Evropa, od koder naj bi jo v 12. stoletju prinesli tudi v druge kraje. Danes jo uporabljamo v zdravilne namene, lepi cvetovi pa so tudi lep okras v vrtovih. Uporabljamo cvetove, ki so rumeno do temno oranžni in združeni v koške. Rastlina ni zahtevna za gojenje, mora pa imeti dovolj svetlobe, vlage in toplote, ne ugajajo pa ji peščena in močvirna tla. Seme sejemo marca ali aprila v globino do dva centimetra. Ko zrastejo do pet centimetrov visoko, jih preredčimo, odstranimo plevel, lahko pa jih tudi presadimo in imamo lepe cvetove. Seme pa lahko posejemo že jeseni.

Sveže jezičaste cvetove (Flos Calendulae) uporabljamo v kulinariki namesto žafrana, ker jedi obarvajo rumeno, prav tako jih dodajamo omletam in solatam. Nimajo pa okusa. V zdravilne namene uporabljamo sveže cvetove, ki jih nabiramo poleti in sušimo v senci, da ohranijo barvo. Pravilno posušeni vsebujejo zelo pomembne učinkovine, podobne arniki: flavonoide, grenčine, eterično olje, smole … Ker obnavlja celice, blaži vnetja in pomirja krče, postaja ognjič vedno bolj cenjena zdravilna rastlina. Uporabljamo ga kot čaj ali pa odlično mazilo za kožne spremembe.

Bazilika (Ocimum basilicu)

Rastlina je enoletnica, ki pa ima rada toploto in zraste do 30 centimetrov visoko. Spada v družino ustnatic (Lamiaceae), je bolj občutljiva in jo uspešno gojimo v rastlinjaku, na vrtu pa ji najdemo sončen prostor. Pogosto jo imamo v loncu na okenski polici, saj jo pogosto uporabljamo v kulinariki svežo. Na spodnjem delu stebla so listi večji, proti vrhu so vedno manjši, kjer so tudi drobni cvetovi. Ker uporabljamo predvsem liste, cvetove odstranimo, da lepi zeleni listi lepše rastejo. Seme sejemo zgodaj spomladi, mlade sadike pa lahko tudi kupimo in vzgajamo naprej.

Bazilika naj bi izhajala iz Indije, od koder se je potem razširila na druge dele sveta, predvsem v Italijo in Francijo. Pri nas uspeva samo gojena, saj je občutljiva na temperaturo. Potrebuje veliko vlage in toplote, predvsem v začetni dobi rasti, zato jo sejemo v tople grede konec februarja, na odprte grede pa jo posadimo, ko ni več nevarnosti pozebe, to je v drugi polovici maja. Dovolj velike liste na hitro posušimo, da ne izgubijo preveč učinkovin in jih shranimo v steklene kozarce. Ker ima zelo prijetno aromo, jo pogosto uporabljamo v jajčnih jedeh, s paradižnikom, posebej jo cenijo v francoski, italijanski in grški kuhinji in tudi pri nas jo ima že skoraj vsako gospodinjstvo. Kot zdravilna rastlina pospešuje prebavo, odganja vetrove in pomirja prav zaradi učinkovin, ki jih vsebuje. Čaj bazilike z medom dajejo tudi čebelam, da so zdrave, prav tako so tudi cvetovi odlična paša zanje.


Melisa (Melissa officinalis)

V primerjavi z ognjičem in baziliko je melisa trajnica iz družine ustnatic (Lamiaceae) in lahko zraste do 80 centimetrov visoko. Značilni so temno zeleni listi, ki imajo značilen vonj po limoni. Za gojenje ni preveč občutljiva, vendar potrebuje dovolj toplote, polsenčno lego ter bogato zemljo, saj se lepo razraste in zato potrebuje tudi dovolj prostora. Na Primorskem raste tudi prosto v naravi, pri nas pa v vrtovih ter okenskih zabojčkih ali lončkih.

Rastlino lahko sejemo v tople grede konec marca, po dveh mesecih pa jo presadimo na stalno mesto. Ker je trajnica, do tri leta stare rastline delimo spomladi ali pa v jeseni in jih negujemo, da dobimo bogate korenine, ki nam zagotavljajo tudi dovolj listov, ki jih uporabljamo kot zeliščni čaj za pomiritev, v kulinariki pa jih dodajamo raznim sadnim solatam, ribam in perutnini. Tudi kozmetična industrija ni pozabila nanjo zaradi značilnega eteričnega olja. Za sušenje je dobro, če stebla porežemo, šopke posušimo v senci, da ohranijo lepo naravno zeleno barvo, ter jih popolnoma posušene shranimo v steklenih kozarcih. S tem obdržimo vse učinkovine, da ne izhlapijo prehitro.


Plahtica (Alchemillia vulgaris)

Je trajnica, ki ima veliko različnih imen. V planinah je poznana kot hribska resa ali Marijin plašček. Zraste do 30 centimetrov visoko, je zelo odporna, se hitro razraste in prekrije tla. Prepoznamo jo po značilnih zelenih cvetovih in nagubanih listih v obliki plašča, v katerih se skriva kapljica vode in od koder je dobila tudi ime. Rada ima senco in propustno zemljo. Lahko jo razmnožujemo s semeni, vendar je bolj enostavno, da spomladi razdelimo korenine in jih posadimo v razdalji 15 centimetrov. Pobiramo sveže liste in cvetove. Plahtica je dobra prijateljica žensk, saj blaži ženske težave. Na skalnjakih pa je tudi lepa okrasna rastlina.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravilne rastline

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.