Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zdravilne rastline na domačem vrtičku in balkonu, 2. del

Žajbelj raste prosto v naravi in zelo dobro uspeva v vrtu, kjer ima dovolj sonca.
Žajbelj raste prosto v naravi in zelo dobro uspeva v vrtu, kjer ima dovolj sonca. (Foto: Shutterstock)

Nekdaj so bila zelišča edina zdravila. Moderna doba jih je nadomestila s sintetičnimi, zato so skoraj odšla v pozabo, a zadnjih nekaj let se zopet vračamo nazaj k naravi. Zlasti zato, ker mnoge zdravilne rastline nimajo stranskih učinkov. Do sedaj še pri mnogih zeliščih niso odkrili vseh zdravilnih učinkovin, zato moramo biti previdni pri njihovi uporabi. Znanstvenike na tem področju čaka še ogromno dela.

Zelišča bolj cenjena kot zlato

Prve zeliščne vrtove so imeli samostani ter grajska gospoda. Menihi so se že od nekdaj ukvarjali z zeliščarstvom, saj so imeli bogato znanje, ki so ga prenašali naprej, ohranjeni zapiski so dragoceni vir receptov za lajšanje različnih bolezni (Stiški samostan, Samostan Pleterje, najstarejša lekarna v Olimju pri Podčetrtku …). Nekdaj so bili ti vrtovi pogosto obdani z zidovi, da so bili zaščiteni pred vetrom in mrazom, prav tako pa tudi pred nepridipravi, kajti nekatera zelišča so bila bolj cenjena kot zlato.

Kaj saditi?

Na domačem vrtičku pogosto posadimo timijan in žajbelj, ker pa se po treh ali štirih letih razrasteta, ju zamenjamo z novimi rastlinami. Dlje sta na prostem rožmarin in lovor, ki pa ju ob nevarnosti pozebe spravimo v hišo. Rožmarin lahko zelo lepo oblikujemo, lovor pa moramo primerno obrezovati. Za posamezna zelišča si pripravimo tako veliki prostor, da bomo imeli za eno leto dovolj pridelka.


Naredimo načrt

Preden bomo posadili zelišča na vrtu se pozanimajmo, za kaj jih potrebujemo in koliko.
Sami si za zeliščni vrt naredimo načrt, kako bomo razporedili zelišča, pri tem moramo upoštevati pogoje vsake rastline, ki jih bomo posadili – razraščenost, višino, čas cvetenja. Visoke rastline bomo sadili na zadnjo stran obrobka (pegasti badelj, ameriški slamnik, angelika, pehtran), da nam ne zasenčijo nižjih zelišč. Poleg tega moramo rastlinam omogočiti dovolj prostora, da se lahko razrastejo (materina dušica).

Rastlin, ki jih v gospodinjstvu veliko uporabljamo, posadimo dovolj in na mestu, da jih najprej dosežemo. Enoletnic in trajnic ne sadimo skupaj, potrudimo pa se, da bomo sredi poletja imeli rastline, ki bodo lepo pokrile prazna tla z listjem v različnih barvah. Smilj, sivka in timijan imajo različne liste ter višino rasti, skupaj pa so zelo lepe za dišečo obrobo na vrtu. Nekatere rastline lahko obrezujemo v nizke žive meje, denimo sivko, žajbelj, rožmarin. Tudi skalnjaki so zelo primerni za nizke trajnice (materina dušica, polaj), poleg tega pa tudi prekrijejo razpoke v poteh in robovih.


Če nimamo vrta

Zelišča lahko posadimo v lončke ali okensko korito, ki so pod streho in jim malo podaljšamo dobo rasti, obenem pa jih imamo še bolj na dosegu rok (bazilika, vrtni šetraj). Ta zelišča potrebujejo veliko sonca in svetlobe, zato jih gojimo na jugu ali zahodu. Na okenske police ne dajemo zelišč, ki imajo močne korenine. Lonce napolnimo z ustrezno zemljo 2,5 cm pod robom. Zelišča naj ne bodo na prepihu, ne smemo jih zalivati preveč ali premalo. Ko korenine začnejo izraščati iz spodnje odprtine lonca, jih lahko presadimo. Za vsakdanjo uporabo pazimo, da ne poberemo preveč listov in rastline ne opustošimo.

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea)

Je trajnica, ki jo sadimo v vrtovih, lahko tudi pod streho v večjih loncih. Izhaja iz Severne Amerike in je pri nas zelo pogosta v parkih kot okras, zelo primerna pa je tudi za rezano cvetje. Zraste do enega metra visoko, iz korenine poganja pokončno steblo, ki se končuje s cvetno glavico. Temno zeleni listi so suličasti ali jajčasti, cvetni koški so veliki do pet centimetrov, zunanji cvetovi so rožnato vijolični jezičasti, notranji pa oranžno rdeči cevasti. Cveti od junija do septembra.

Kam, kako in kdaj ga sejemo?

Za lepe cvetove potrebuje sončno lego ter ne preveč vlažno zemljo. Ker je trajnica, jo gojimo na istem mestu do štiri leta. Zemljo moramo primerno pripraviti, in sicer jo jeseni dobro prelopatamo, spomladi pred sajenjem pa dobro obdelamo. Razmnožujemo jo lahko s semeni ali pa vegetativno, tako da jeseni ali spomladi posadimo korenine starejših rastlin, ki smo jih razdelili. Med vrstami naj bo okoli 35 centimetrov. Že v prvem letu dobimo pridelek, ki bo še boljši, če ga razmnožimo s semeni. V februarju seme sejemo v tople grede, v maju pa sadike presadimo na stalno mesto. Marca mlade rastlinice prepikiramo v lončke, da se okrepijo in razvijejo zadostno koreninsko gmoto ter jih nato v maju posadimo na stalno mesto v vrste z razmikom 35 x 25 cm. Če je potrebno, zemljo med letom rahljamo in namakamo.

Ni samo za dekoracijo

V zdravilne namene uporabljamo celo rastlino, predvsem svežo. Korenine izkopavamo v jeseni drugega leta rasti, liste in cvetove pa poleti. Kot zdravilna rastlina je cenjena predvsem zato, ker njeni pripravki večajo odpornost organizma. Ker pa je tudi zelo dekorativna, je primerna za obronke in gredice; vrtnarji jo poznajo predvsem pod imenom škrlatna rudbekija (Rudbeckia purpurea).

Žajbelj Salvia officinalis

Je trajnica, ki ima izrazito razvit koreninski sistem. Raste prosto v naravi in zelo dobro uspeva v vrtu, kjer ima dovolj sonca. Stebelca so pri dnu olesenela in dlakava. Listi so debeli in sivi do srebrno sivi. Rastlina ima zelo prijeten aromatičen vonj. Pri nas uspeva na Obali, kjer je toplo in suho podnebje, na kamnitih tleh. Vendar pa v Sloveniji skoraj ni vrtička, v katerem ne bi imeli na vrtu grmička žajblja, ki je že zelo dolgo cenjena zdravilna rastlina. Pozimi ga, če je potrebno, zavarujemo pred zmrzaljo.

Kam, kako in kdaj ga sejemo

Ker je trajnica, žajbelj gojimo na istem mestu več let, priporočljivo pa je, da vsake tri do štiri leta grmiček presadimo, samo da ima dovolj sonca in primerno pripravljeno zemljo, ki naj ne bo preveč vlažna. Sproti mu odstranjujemo plevel in skrbimo za dognojevanje. Žajbelj lahko posadimo v lonce ali korita na balkonu oziroma terasi, v katerih zraste do 60 cm visoko.

Žajbelj razmnožujemo tako, da delimo stare grmičke ali pa s semeni. V maju posejemo v tople grede seme, ki kali do 20 dni, avgusta pa sadike presadimo v razdalji 40 do 50 cm. V prvem letu moramo sadike negovati, vendar rastlina ni občutljiva na škodljivce in bolezni, saj vsebuje učinkovine, ki jih odganjajo (eterično olje). Če jih razmnožujemo z delitvijo, odstranimo olesenele dele, mlade poganjke pa posadimo na stalno mesto.

Kdaj ga nabiramo

V zdravilne namene nabiramo žajbljeve liste pred cvetenjem, konec maja in v juniju, ter nato še septembra. Rastlina vsebuje mnogo zdravilnih učinkovin in je zato zelo cenjena, prav tako pa jo tudi pogosto uporabljamo v kulinariki. Posušene liste shranimo v temnem, suhem, zaprtem prostoru, najbolje v steklenih kozarcih, da ne izhlapi eterično olje.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zelišča , zdravilne rastline

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.