Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Po-Moč homeopatije

Homeopatska zdravila so praviloma na voljo v obliki kroglic ali kapljic, v novejšem času pa tudi v obliki tablet, mazil, injekcij, svečk in kapljic za oči.
Homeopatska zdravila so praviloma na voljo v obliki kroglic ali kapljic, v novejšem času pa tudi v obliki tablet, mazil, injekcij, svečk in kapljic za oči. (Foto: Shutterstock)

Kako nastajajo homeopatska zdravila in kako jih uporabljamo

»Očetu homeopatije«, zdravniku dr. Samuelu Hahnemannu se je med poskusnim uživanjem skorje kininovca porodila ideja o novem zdravljenju. Zaužitje lubja tega tropskega drevesa, ki se je sicer uporabljalo za zdravljenje malarije, je pri Hahnemannu sprožilo pojav simptomov, značilnih za malarijo! Njegovo logično sklepanje je bilo, da snov, ki pri zdravem človeku povzroči določene težave, lahko tudi ozdravi bolnika s podobnimi bolezenskimi znaki in simptomi.
Navedena povezava se je potrdila v mnogih kasnejših raziskavah tudi pri drugih zdravilih. Na osnovi sistematično zastavljenih poskusov in opažanj je bil postavljen prvi homeopatski zakon, po katerem je homeopatija dobila tudi ime: podobno zdravimo s podobnim. Pri homeopatskem zdravljenju, ki je staro 200 let, poiščemo podobnosti med bolezenskimi znaki in učinkovanjem homeopatskega zdravila.

Naraven izvor homeopatskih zdravil

Homeopatska zdravila so praviloma na voljo v obliki kroglic ali kapljic, v novejšem času pa tudi v obliki tablet, mazil, injekcij, svečk in kapljic za oči. Pri nas so za sedaj na voljo le v obliki kroglic, ki jih lahko izdajajo le za homeopatijo izobraženi magistri farmacije v določenih lekarnah. Izdelana so iz naravnih snovi:
  • rastlin ali njihovih delov (na primer semena, korenine, zeli);
  • živali ali njihovih delov (na primer čebela, sipino črnilo, kačji strup);
  • anorganskih makro- in mikroelementov (na primer baker, zlato, platina, kalcijev karbonat).


Potenciranje – poseben postopek v izdelavi homeopatskih zdravil

Glede na biokemične lastnosti (na primer topnost) snovi, iz katerih se izdelujejo homeopatska zdravila, so na voljo različni postopki izdelave. Nekatera zdravila se izdelujejo s pomočjo etanola, druga z laktozo ali glicerolom, vsem pa je skupno potenciranje. To je poseben postopek v izdelavi zdravil, ki ga je razvil izumitelj homeopatije zdravnik Hahnemann in je značilen izključno za homeopatska zdravila.

Za potenciranje zdravila so značilni postopno razredčevanje in sočasno močno stresanje oziroma trenje pripravka.Glavna posebnost in izrazita prednost postopka potenciranja je v tem, da se zaradi energičnega pretresanja ali trenja s potenciranjem hkrati postopoma zmanjšuje toksičnost strupenih snovi in povečuje zdravilna učinkovitost homeopatskega zdravila.


Od blažjih težav do kroničnih obolenj

Stopnjo razredčevanja zdravil v homeopatiji označujemo z izrazom »potenca«. Poznamo različne potence homeopatskih zdravil, ki se razlikujejo glede na razmerje in stopnjo razredčenja pripravka:
  • C potence so izdelane po postopku, pri katerem se redči v razmerju 1:100;
  • D potence so homeopatska zdravila, ki so izdelana po postopku, kjer poteka redčenje v razmerju 1:10;
  • LM ali Q potence so potence, kjer poteka postopno redčenje v razmerju 1:50.000 in so uporabne za zdravljenje kroničnih bolezni pod nadzorom zdravnika homeopata.

Po izbiri homeopatskega zdravila se je treba pred začetkom zdravljenja odločiti za ustrezno potenco zdravila. Kadar gre za blažje težave, se uporabljajo nizke potence (C6 ali D4 oz. D6), če je bolezensko dogajanje bolj intenzivno, se uporabljajo nekoliko višje potence (na primer C12), ob zelo burnih procesih (na primer visoka vročina, ki še narašča), pa se lahko uporabi zdravilo s potenco C30 ali D30.

Visoke potence uporabljajo samo izkušeni homeopatski strokovnjaki, saj delujejo zelo močno in dolgotrajno. Homeopatska zdravila s srednjimi in nizkimi potencami pa so namenjena tudi za samozdravljenje.

Opis zdravila je seznam simptomov težav

Opis učinkovanja določenega zdravila je seznam znakov ali simptomov določenih bolezenskih stanj oziroma težav. Opis zdravila se v homeopatski terminologiji imenuje slika zdravila. Predstavlja celovito informacijo o delovanju homeopatskega zdravila. Na tej osnovi si lahko predstavljamo, kakšen človek je bolnik, kako se odziva v določenih situacijah, kateri organi so pogosteje prizadeti in kakšne težave so zanj značilne. Opis zdravila razumemo kot seznam možnih simptomov, saj se v praksi oziroma pri obolelih običajno ne razvijejo vsi simptomi.


Kako prepoznati pravega?

Najtežja naloga v homeopatiji je v množici med seboj zelo podobnih homeopatskih zdravil prepoznati pravega. Predstavljajte si bolezenska stanja, za katera je značilen »kašelj«. Ker je kašelj simptom mnogih bolezni in nanj deluje več sto različnih homeopatskih zdravil, je treba k zdravstvenemu problemu pristopiti drugače. Ob natančnejšem opazovanju je treba ugotoviti, za kakšno vrsto kašlja gre in kakšni so še ostali spremljajoči simptomi bolezenskega stanja, kot na primer:
  • nekdo kašlja lajajoče, huje mu je ponoči in kašelj se nekoliko umiri, če se v postelji usede;
  • drugi ima na primer večje težave podnevi in vsako govorjenje sproži napad suhega kašlja, ki se izboljša na toplem.Tukaj smo navedli samo dva od nešteto različnih kombinacij simptomov in znakov, ki lahko opisujejo določen kašelj, da poudarimo, da je pomembna pozornost na vse posebnosti in značilnosti bolezenskega stanja posameznika.

Pri izbiri zdravila je pomembno upoštevati:

  • osnovni simptom bolezni (na primer bolečina, kašelj, vročina …);
  • značilnosti simptoma (na primer ali je bolečina pekoča, pulzirajoča, zbadajoča, kam se širi, kakšen je kašelj, kdaj je najhujši, kateri položaj ga olajša, kako pijača ali govorjenje vplivata nanj);
  • dejavnike izboljšanja ali poslabšanja (na primer ali ga izboljšajo hladni napitki, topli obkladki ali mogoče topel veter);
  • počutje bolnika (lahko je nemiren, obupan, jezen ...);
  • vzrok nastanka bolezni (na primer mrzel veter, poškodba, vlažno vreme);
  • druge drobne posebnosti.

Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejavnikov in spremljajočih simptomov je mogoče ugotoviti, da se na prvi pogled sicer enaka bolezenska stanja med seboj vendarle precej razlikujejo. Vsak posameznik se namreč na povzročitelje bolezni odziva drugače in kaže drugačne znake, zato potrebuje vsak bolnik posebej izbrano homeopatsko zdravilo. Nič nenavadnega ni, da tri osebe, obolele za gripo, zdravimo s tremi različnimi homeopatskimi zdravili. Ena na primer močno kašlja, druga ima zelo hud glavobol in zamašen nos, tretjo mučijo bolečine v kosteh in mišicah. Vsak posameznik potrebuje homeopatsko zdravilo, katerega učinki so podobni njegovim individualnim težavam in ki obenem zajame celotno bolezensko stanje.

Ustrezno izbrano homeopatsko zdravilo, ki je pozamezniku pisano na kožo, mu daje moč za premagovanje bolezni. Določene osebe ta blagodejni učinek, ki zajema telo po zaužitju prvega homeopatskega zdravila, običajno tudi jasno občutijo. Pogosto se temu pridruži še prijetna zaspanost, ki ji sledi krepčilni spanec.


Odmerjanje

Bolj kot količina kroglic ali kapljic v odmerku je pomembna pogostost odmerjanja ali jemanja homeopatskega zdravila. Ker zdravilo sámo po sebi ne zdravi, temveč le spodbudi odziv organizma na prejeto informacijo ustrezno izbranega homeopatskega zdravila, sta za zdravljenje potrebna določen čas in moč organizma. Naslednji odmerek zdravila se vzame, ko so učinki prejšnjega že izzveneli.


Kako uporabljamo homeopatsko zdravilo?

Recimo, da nas je pičila čebela. Na mestu vboda je sprva zaskelelo, nato je postalo toplo, oteklo, obarvalo se je rdeče. Zbadajoča bolečina je trajala še nekaj časa. Olajšanje ter zmanjšanje bolečine in otekline dosežemo z mrzlimi obkladki. Po le nekaj odmerkih homeopatskega zdravila, ki se imenuje Apismellifica in je izdelan iz čebele, lahko izginejo praktično vse sledi vboda.

Homeopatsko zdravilo Apismellifica pa se seveda ne uporablja samo ob piku čebele, ampak je primerno tudi pri pikih drugih insektov, ki na koži povzročijo podobne simptome kot čebelji pik.
Obenem ga lahko uporabljamo pri vseh bolezenskih primerih oziroma težavah, pri katerih na prizadetih mestih občutimo, »kot da nas je pičila čebela«.

Na primer:
  • po zvinu gležnja z zbadajočo, vročo, rdečo oteklino, ko se ob pritisku na edém pozna odtis;
  • ob vnetju sluznice v žrelu, ko zaradi rdeče sijoče otekline, ki je videti, kot da je polna vode‘, zaradi zbadajočih bolečin komaj požiramo;
  • pri vročinskem izpuščaju ali herpesu na ustnici, ko je na začetku čutiti zbadajočo in utripajočo bolečino in otekanje, vročina in dotik pa stanje še poslabšata;
  • ob podobnih bolezenskih znamenjih.

Če torej znaki ali simptomi spominjajo na čebelji pik, ne glede na to, kje so težave in kaj jih je povzročilo, težave učinkovito odpravi homeopatsko

Vir: Lidija Blažič, mag. farm., Indira Zanco, mag. farm., Družinski homeopatski vodnik; 2011

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

homeopatija , homeopatska zdravila

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.