Če bi poskušali zelo poljudno opredeliti ajurvedo, kako bi jo predstavili človeku, ki še ni slišal zanjo?
Ajurveda je tradicionalni indijski medicinski sistem, ki lahko veliko ponudi tudi sodobnemu človeku. Po ajurvedi vsako človekovo doživetje, misel, razpoloženje, občutek in spoznanje oziroma vsak odziv na življenje hipoma vpliva na njegovo telesno stanje in zdravje. Če katero od teh duševnih stanj ali odzivov postane navada, trajno spremeni zdravje. In nasprotno, dobra prehranjenost celic (in s tem njihova zavest) vpliva na človekovo duševnost. Zahodna biološka znanost je že v 70. letih prejšnjega stoletja ugotovila, da ima vsaka celica zavest, le da to dejstvo še ni pricurljalo iz znanosti v vsakdanjo zdravniško prakso. Ajurveda ima tudi svoj sistem anatomije, ki pa se razlikuje od našega – svojo interno medicino, kirurgijo, pediatrijo, psihiatrijo, ginekologijo … Pri zdravljenju je znatno manj invazivna in sloni na uporabi naravnih preparatov.

Kateri notranji vzgibi so vas vodili, da ste se po desetih letih dela v primarni medicini podali na pot preučevanje sanskrta, zdaj pa svetujete po tradicionalnih načelih ajurvede?
V meni je postopoma dozorelo spoznanje, da dokler sedim v ordinaciji splošne prakse v zdravstvenem domu, ljudem ne morem dati prav veliko. Bila sem razdvojena med pogledom na zdravje in bolezen, ki so mi ga podali na medicinski fakulteti, in tistim, ki so mi ga narekovali zdrav razum, inteligenca in občutek za človeka. Na fakulteti so me denimo naučili, da imajo bolezni določena imena in da ima človek določeno bolezen šele takrat, ko se razvijejo vsi simptomi, ki spadajo k tej bolezni. Predtem mu ne moremo pomagati, saj bolezni ni. Toda človek utegne imeti že predtem določene telesne motnje, včasih celo bolečine in težave. Te težave so že začetek bolezenskega procesa, ki bi ga bilo mogoče prestreči in zdraviti, še preden bi prišlo do težjih oblik obolelosti. Sodobna medicina ima torej napačen kot gledanja na osnovno vprašanje zdravja in bolezni. Zdravnik preprosto ni izurjen, ne premore znanja, da bi pacientu pomagal v tej fazi razvoja bolezni.

Ajurveda pozna šest stopenj nastajanja bolezni, medicina pa bolezen prepozna na peti stopnji. Kdaj se torej začne kazati neravnovesje, ki ga ajurveda že zna prepoznati?
Za ajurvedo je prvi znak, da se ravnovesje v telesu ruši, stanje neravnovesja prebavnega ognja (moč prebavnih encimov), kar lahko potencialno vodi proti bolezenskemu stanju. Na prvi stopnji razvoja bolezni je to neravnovesje še blažje – začetno in reverzibilno. Tudi na drugi stopnji, ko se simptomi okrepijo, je mogoče to stanje brez veliko škode in precej preprosto odpraviti. Šele takrat, ko neuravnovešeni fluidi (doše) prestopijo meje prebavnega trakta (po ajurvedi je to tretja stopnja razvoja bolezni) in se razširijo po tkivih – najpogosteje se oprimejo tkiv, ki so dedno, zaradi okrevanja po kaki bolezni ali iz kakega drugega razloga šibka – zdravljenje postane zahtevnejše in dolgotrajnejše.

Človek je torej več kot objekt, ki mu nekaj manjka …
V nasprotju z zahodno medicino, pri kateri človeška duševnost in zavest, človekova naravnanost do sebe in sveta, v katerem živi, nista pomemben bolezenski dejavnik, ajurveda življenje in zdravje razume kot nerazdružljiv preplet zavesti (duševnost) in telesa. Pravzaprav meni, da je zavest znatno močnejši – četudi subtilnejši – dejavnik tako zdravja kot tudi bolezni. In naprej: trajno psihofizično zdravje je možno le takrat, ko je človek harmonično uglašen s svojim okoljem – znotraj družine, delovnega kolektiva, družbe, človeškega kolektiva. Ko je torej uglašen s celoto.

Kdaj bi jo še posebej priporočili?
Ajurveda je izredno učinkovita, ko gre za krepitev in ohranjanje zdravja. Svoje mesto ima tudi v paliativni medicini. Zelo učinkovita – bodisi kot edina bodisi kot pomožna veda – je tudi pri zdravljenju različnih internih, nekirurških bolezni, saj tu v sosednjih državah nimamo namreč ajurvedske kirurške klinike.

Kako ajurveda gleda na pogostost oziroma različnost bolezenske slike pri pacientih v primerjavi s šolsko medicino, o čemer boste predavali na dogodku Dao Yah, ki bo konec januarja potekal v Cankarjevem domu?
V ajurvedi na vse bolezni gledamo skozi prizmo fluida (doša), ki je prevladujoča v konstituciji ali patofiziološkem procesu pri bolezni. Vzemimo za primer astmo. Čeprav je klinična slika razvite, dolgotrajne astme skorajda enotna, v ajurvedi razlikujemo med več oblikami astme. Astmi, ki nastane kot posledica neravnovesja fluida vata, kar pomeni da ima močnejše razvito komponento spazma malih dihalnih poti, botruje duševni šok, stres ali izreden močen strah – ali pa se razvije zaradi šibke vata konstitucije. Primarni razlog astme tipa kapha je kopičenje pregoste, viskozne bele sluzi, ki maši male dihalne poti. Enaka gosta sluz obdaja tudi druge sluznice. Astma tipa pita se razvije zaradi pogostih vnetij, ki »prekurijo« oziroma obubožajo zaščite dihalne poti – kakovostne sluzi in dlačice na celicah, ki obdajajo steno dihal, zaradi česar se kar naprej razvijajo okužbe, kar sčasoma utegne tako oslabiti pljuča, da se razvije astma, ki ima pogosto komponento vnetja. Tako kot na astmo ajurveda gleda tudi na vse druge bolezni. Že iz konstitucije človeka je jasno, kakšen tip simptomov in znakov lahko pričakujemo – in kaj mu lahko svetujemo, da si bo pomagal tudi sam.