Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Veliki načrti Združenja za integrativno medicino

Integrativna medicina pomeni sodelovanje šolske ali ortodoksne medicine in komplementarne medicine, ki ji pogosto pravimo tudi alternativna medicina. Gre za združevanje terapij, znanj in spoznanj, ki se pogosto razlikujejo ali si celo nasprotujejo, nasprotja pa nemalokrat temeljijo na ideološkem razlikovanju med Zahodom in Vzhodom.

Zdravnik in specialist akupunkture dr. Petar Papuga meni, da so razlogi za konflikte med šolsko in komplementarno medicino geopolitične, epistemološke in filozofske narave, saj temeljita na različnih teoretskih in kulturoloških izhodiščih. Med njima zija velik prepad, integrativna medicina pa je most med obema praksama – mnogi so prepričani, da zato pomeni nujen premik v korist bolnikov.

V Združenju integrativne medicine, ki je začelo delovati novembra lani, na prvem slovenskem kongresu integrativne medicine, so prepričani, da je integrativna medicina medicina prihodnosti. Cilji združenja so pridobiti državne kompetence za verifikacijo posameznih dejavnosti komplementarne medicine, vzpostaviti strokoven nadzor nad tem področjem in oblikovati sistem podeljevanja zdravilskih licenc. Njihov namen je torej nadzirano in preverjeno uvajati prakse komplementarne medicine v slovenski zdravstveni sistem.

Združenje Integrativne medicine vodi strokovni svet osmih univerzitetnih profesorjev medicine (prof. dr. Elka Borko, prof. dr. Eldar Gadžijev, prof. dr. Miran Kenda, prof. dr. Peter Bukovec, prof. dr. Radovan Starc, prof. dr. Marjan Pajntar, prof. dr. Ludvik Toplak in dr. Zdenka Čebašek Travnik), kar daje njegovemu namenu dodatno težo. Združenje bo na jesenskem kongresu Evropskega združenja za integrativno medicino s sedežem v Berlinu postalo tudi član te ugledne ustanove.

Nad zdravilsko dejavnostjo ni nadzora

Zdravniki in zdravilci so se na kongresu integrativne medicine družno zavzeli za širše priznanje komplementarne medicine v okviru slovenskega zdravstvenega sistema in opozorili na številna odprta vprašanja v veljavni zakonodaji. Področje komplementarne medicine v Sloveniji ureja leta 2007 sprejeti zakon o zdravilstvu, ki vse oblike nešolske medicine umešča med gospodarske storitve na notranjem trgu in ne med zdravstvene storitve. S tem je zakonodaja naravnana tako, da strogo ločuje komplementarno medicino na eni in šolsko medicino na drugi. Posledično v Sloveniji deluje množica podjetij, ki se ukvarjajo s komplementarno medicino, ali, kot pravi zakon, z zdravilstvom, dejanskega strokovnega pregleda nad njihovim delom pa nima nihče. Pacienti se težko izognejo prevarantom, usposobljeni terapevti pa ne morejo potrditi svojih znanj, saj ni ustanove, ki bi verificirala njihova potrdila o izobrazbi.

Ustrezna oblika institucionalnega nadzora bi bila zdravilska zbornica – toda čeprav jo zakon predvideva, do njene ustanovitve zaradi preštevilnih in raznovrstnih interesov zdravilcev ni prišlo. Po mnenju nekdanje varuhinje človekovih pravic in zdravnice dr. Zdenke Čebašek Travnik se je zakon o zdravilstvu izkazal kot neuporaben, o čemer priča tudi dejstvo, da Ministrstvo za zdravje RS, ki je prevzelo naloge zdravilske zbornice, od sprejetja zakona leta 2007 ni podelilo še nobene zdravilske licence, saj je, kot pravijo, postopek licenciranja otežen in upočasnjen.

Slovensko zdravstvo zaostaja pri vpeljevanju metod komplementarne medicine

Zakon meče polena pod noge tudi zdravnikom, ki želijo prakticirati komplementarne metode zdravljenja, saj jim grozi z odvzemom zdravniške licence. Protislovje doseže vrhunec na področju homeopatije, kiropraktike in osteopatije, kajti po zakonu o zdravilstvu smejo te metode izvajati samo posamezniki z diplomo medicinske fakultete, na drugi strani pa morajo po zakonu o zdravstveni dejavnosti in o zdravniški službi v primeru izvajanja teh metod vrniti zdravniško licenco.

Dr. Čebašek Travnik meni, da je ena od največjih napak prav v tem, da je zakon zdravnike uvrstil med zdravilce. Tako se mora zdravnik, ki se želi ukvarjati s homeopatijo (in po naši zakonodaji mora biti homeopat zdravnik!), odpovedati zdravniški licenci in posledično ne more več delovati v zdravstvenem sistemu. Zato so nekateri zdravniki homeopati opustili zdravniško prakso in postali zasebniki na področju homeopatije, drugi pa se s homeopatijo ukvarjajo neuradno. To pa je problematično iz več razlogov – ne nazadnje ni nikakršnega strokovnega nadzora nad njihovim delovanjem. Slovenija je ena od redkih držav v Evropi, ki se je odločila za tak predpis.

Mnoge zahodnoevropske države so spoznale, da sodelovanje šolske medicine in komplementarnih metod zdravljenja prinese največ koristi bolnikom. Pri tem so prišli najdlje v Angliji, njenemu zgledu pa sledijo tudi nekatere druge evropske države, denimo Nemčija, Nizozemska, Norveška, Danska in Švica. Pri nas za zdaj ne sledimo trendu vključevanja komplementarne medicine v uradni zdravstveni sistem. Na večjih klinikah, kot so Charite v Berlinu, Karolinska na Švedskem, Oxford v Angliji ter Harvard, Yale in drugi centri v ZDA, so že pred leti ustanovili samostojne inštitute za integrativno medicino; njihove raziskave financirajo tudi iz javnih sredstev. Ko gre za razmerje do komplementarne medicine, Evropa še naprej zaostaja za Severno Ameriko, Azijo in Avstralijo.

Vse več Evropejcev uporablja metode komplementarne medicine. Po raziskavi zveze CAMDOC iz leta 2010, ki združuje štiri največje evropske organizacije za komplementarno in alternativno medicino, se je za katero od oblik komplementarne medicine odločilo že 65 odstotkov Evropejcev.