Poleg tega ga je mazala z otroškim negovalnim oljem in skrbela, da je bila njegova koža ves čas navlažena. Kljub temu se ni bilo mogoče v celoti izogniti težavam in Gregor je občasno še vedno po telesu dobival večje in manjše rdeče madeže, ki so mu povzročali srbečico. Zlasti hudo je bilo ponoči, ko se je fantek zbujal in jokal, iz ranjenih predelov kože pa mu je včasih celo pritekla kri.

Diagnoza je postavljena

Ker so bila obdobja poslabšanj vse pogostejša, se je Gregorjeva mamica odločila, da bo o tem spregovorila s pediatrom, ki je dečka spremljal že od rojstva. Po temeljitem pregledu je postavil diagnozo atopijski dermatitis in Gregorjevi mamici svetoval, naj ga odpelje še k dermatologu. Ta je samo potrdil diagnozo. Ker je Gregorjeva mamica zelo nasprotovala zdravljenju z glukokortikoidi, je dermatolog za začetek predpisal le negovalno mazilo in svetoval posebne ukrepe za vsakodnevno nego kože.

V ta sklop je sodilo vse, kar je Gregorjeva mamica do takrat že počela (mazanje kože po kopanju, kopanje brez peneče kopeli, bombažna oblačila, dvakratno spiranje oblačil), poleg tega pa tudi izogibanje alergenom iz okolja in hrane. Odsvetoval je igro v peskovniku in zemlji, barvanje s kredo in prstnimi barvami. Svetoval ji je, naj iz stanovanja odstrani vse težke preproge in zavese ter plišaste igrače, in pazi, da Gregor ne bo jedel arašidov ter preveč jajc, mleka, paradižnika in jagod. Gregorjeva mamica je kljub dermatologovemu nasvetu zavrnila testiranje na alergije, ker poldrugo leto starega otroka ni hotela izpostavljati zbadanju z iglo.

Pozimi slabše

Stanje je bilo po tistem rahlo boljše, vendar ne bistveno. To se je nadaljevalo približno štiri leta. Pozimi, ko je bilo Gregorju pet let, je sledilo hudo poslabšanje. Koža na obrazu in rokah je bila povsem rdeča, groba in raskava. Gregor se je ves čas praskal in videz kože je vsak dan vzbujala večjo skrb. Koža je bila popokana, luskasta, rdeča in očitno je bilo, da dečka zelo peče. 

Ko negovalno mazilo ni več pomagalo, ko več noči zapored ni prespal in je bil posledično čez dan močno utrujen, nergav in težaven, ga je mamica spet odpeljala k dermatologu. Tokrat dermatolog ni potreboval veliko časa, da je Gregorjevo mamico prepričal v nujnost zdravljenja s šibkim lokalnim glukokortikoidom, ki ga je morala deset dni po dvakrat na dan nanašati na prizadete dele kože. Stanje se je hitro umirilo, vendar je, žal, trajalo le nekaj tednov, do vnovičnega izbruha.

Privlačne nove možnosti zdravljenja

Gregorjeva mamica je bila sicer pripravljena na vnovično terapijo z lokalnim glukokortikosteroidom, vendar je bila obenem negotova, saj od zadnje terapije, ki je bila krajši čas zelo uspešna, še nista minila niti dva meseca. Pri takšnem tempu zdravljenja bi se zelo verjetno kmalu pokazali neželeni učinki glukokortikoidov, zato ji je dermatolog predlagal, da po enem tednu terapije poskusita z novim zdravilom v obliki kreme. Nad predlogom je bila navdušena predvsem zato, ker to zdravilo ni glukokortikoid. 

Po končani terapiji z glukokortikoidom je nadaljevala s tem novim zdravilom, ki ga je lahko nanašala na vse prizadete dele kože večkrat na dan, tudi v večji količini. Najbolj jo je navdušilo, da se je vnetje umirilo, rdečina se je zelo ublažila, koža je postala veliko bolj gladka in tudi srbela ni več. Gregor od prvega zdravljenja z novim mazilom ni imel nobenih poslabšanj več, čeprav je od takrat minilo že sedem mesecev in ga mamica maže le še enkrat na dan v zelo tankem nanosu.

Gregorjevo stanje je znatno boljše, kljub temu pa se njegova mamica zaveda, da se to lahko hitro spremeni. Prav zato skuša dosledno upoštevati dermatologove nasvete in skrbno pazi na vse dodatne ukrepe za vsakodnevno nego kože ob uporabi mazila za vzdrževalno zdravljenje. Zadovoljna je zlasti zato, ker kljub dolgotrajni uporabi neglukokortikoida ni opazila nobenih neželenih učinkov ob hkratnem občutnem izboljšanju - ne samo sinove kože, temveč tudi njegovega splošnega počutja in razpoloženja.