Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Hipohondrija

Strah izvira iz otroštva

Če vas prevzame neznanski strah pred boleznijo, če imate občutek, da so bolečine v trebuhu ali glavi odraz zahrbtnega tumorja, vse to pa se vam dogaja potem, ko ste si ogledali epizodo katere od "zdravniških" serij, kjer so v igri simptomi in bolezni - se vsekakor zaustavite. Zelo verjetno je namreč, da ste žrtev "teve trebuščka"(angl. telly- belly).
Britanska zavarovalna agencija Norwich Union Healthcare je prva opazila pojav teve trebuščka. Neposredno po predvajanju epizod priljubljenih telenovel in serij, v katerih glavni junaki obolevajo, so namreč zaznavajo neverjeten porast števila obiskov pri zdravniku. Agencija je anketirala 200 zdravnikov, od katerih jih je kar 90 odstotkov potrdilo, da predvajanje zdravniških serij in serij, ki obravnavajo bolnike in bolezni, vpliva na število bolnikov. Nova "bolezen" namreč v zadnjem času v Veliki Britaniji povzroča hude gneče po bolnišnicah.


Gneča na urgenci

Bolniki panično zahtevajo testiranje na aids ter preiskave možganov in notranjih organov. Na takšne postopke pa jih - neverjetno, a resnično - navedejo dogajanja iz serij, kot so Urgenca, Chicago Hope, Coronation Street, Eastenders, a tudi Zahodno krilo in druge. Ljudje namreč med gledanjem priljubljenih televizijskih junakov tudi pri sebi "prepoznajo" simptome bolezni, okrog katerih se vrti dogajanje.


"Krivi" so mediji

Zdravniki pravijo, da je k temu pojavu pripomogla čedalje večja dostopnost medicinskih podatkov na internetu in v tiskanih medijih, kar ima vsekakor tudi pozitivne učinke. No, ne gre pretiravati. Podatki namreč kažejo, da je zares bolan le eden od desetih "namišljenih" bolnikov. Takšno vedenje naj bi pogojevala šibka osebnost ali celo čezmerno vživljanje. Prizadeti ljudje se zlahka vživijo v čustva in življenja priljubljenih junakov, ki resnično postanejo pomemben del njihovega lastnega življenja. Svoje življenje živijo skozi življenja televizijskih junakov; z njimi se poistovetijo prav v vsem, tudi v boleznih. Občutijo njihove bojazni, bolečine in strahove. Tudi junaki in junakinje drugih serij lahko sprožijo takšen "nenormalen" odgovor. Odvetnice in policijske inšpektorice so zelo hvaležen medij, če Carrie iz Seksa v mestu niti omenjamo, saj je med gledalkami, ki jih je prevzel njen lik, menda povzročila nov fenomen "nevrotičnega šika".


Smo hipohondri?

Četudi val sindroma teve trebuščka k nam še ni pljusknil, nemara v naših krajih le ni tako redek, saj pravzaprav spada med duševne motnje, katerih število narašča tako v razvitem svetu kot v deželah v razvoju. Javno mnenje v Veliki Britaniji je razdeljeno. Nekateri zdravniki pritrjujejo zanimanju ljudi za svoje zdravje, medtem ko jih imajo drugi in zlasti zavarovalnice za hipohondre. Kot je videti, je novi sindrom zgolj ena od današnjemu času in okoliščinam prilagojenih možnih izrazov stare, dobro znane hipohondrije.

Bolečine si povzročimo sami

Nekaj vas boli, obiščete zdravnika in opravite nekaj preiskav, ki ne pokažejo ničesar. Nekateri so potolaženi, od srca se jim odvali kamen; takšni ljudje tako rekoč potrebujejo zdravniško potrdilo, če naj verjamejo, da so zdravi. Z drugimi ne gre tako zlahka. Ti se čedalje bolj usmerjajo na svoje simptome, ki jim, skupaj s strahom pred boleznijo, povzročajo neizmerno trpljenje. Psihiatri menijo, da takšni ljudje v resnici občutijo telesno bolečino. Poenostavljeno rečeno, bolečine si povzročajo sami, s svojimi čustvi, ki se, namesto da bi bila "poslana" na obdelavo v skorjo velikih možganov, ob pomoči vegetativnega živčnega sistema "znašajo" nad telesom. Tako se zdi, da med psihosomatskimi obolenji, do katerih prihaja na podoben način, in hipohondrijo ni velike razlike. Toda, hipohondri redko obolijo za psihosomatskimi boleznimi, saj se nenehno ukvarjajo s simptomi, medtem ko tisti z nagnjenjem k psihosomatskim boleznim začetnim znakom večinoma ne pripisujejo posebne pozornosti. Tudi struktura osebnosti enih in drugih se precej razlikuje.

Dva tipa hipohondrije

Pri osebah, ki imajo veliko sposobnost simboličnega mišljenja, je pogostejši nevrotični tip hipohondrije, ki ga je mogoče uspešno zdraviti, medtem ko osebe, ki jim čustva povzročajo psihosomatske bolezni, večinoma mislijo operativno.
Pri nevrotičnem tipu hipohondrije je vsaka namišljena bolezen, tako psihiatrija, simbol problema, ki muči prizadeto osebo. Oseba, ki se pretirano boji aidsa, ima običajno problem, ki zadeva njeno seksualnost. Podobno tudi vsak drug namišljeno bolan organ simbolizira resničen problem. Simptomi, ki mučijo človeka, dejansko ustrezajo bolezni, ki si jo je oseba "izbrala" in temeljito preučila v medicinski enciklopediji. Če se motnja razvije v psihozo, oseba govori o bizarnih bolečinah, lahko celo zatrjuje, da ji manjka kateri od organov, izgublja stik z zunanjim svetom in bojuje bitko s svojim telesom. Tudi pri nevrotičnem tipu hipohondrije gre pravzaprav za bolezen kot metaforo, toda takšen bolnik si želi pozornosti in je obrnjen navzven, k drugim ljudem.

Izvor v otroški dobi

Pogoji za poznejši nastanek strahu pred boleznijo, torej hipohondričnih simptomov, se oblikujejo v prvih dveh letih življenja. Otrok do starosti dveh let še ni sposoben razviti zavesti o ločenosti od matere, tudi v telesnem smislu ne. Če se njegova mama iz kakršnegakoli razloga ne odzove dovolj hitro/dobro na želje in zahteve otrokovega telesa, se v tem obdobju pri otroku razvijejo napetosti, ki pozneje povzročijo, da kot odrasel človek telesne dražljaje doživlja kot nevarne.
Kočljivo je tudi obdobje med četrtim in petim letom, saj tedaj otrok usmerja več agresivnosti proti roditelju istega spola in intenzivno razvija naklonjenost do drugega roditelja. Če se ti procesi ne končajo uspešno in zadovoljivo, lahko v odrasli dobi pride do težav z nadzorom čustev, motnje identitete in seksualnih problemov. Ti ljudje se pogosto pritožujejo nad drugimi, so depresivni in imajo občutek notranje praznine. Ta praznina po mnenju strokovnjakov tudi v resnici obstaja, namreč praznina v strukturi osebnosti, ki je značilna za ljudi z mejnimi motnjami osebnosti, ki lahko razvijejo hipohondrični simptom.

Simptomi

Hipohondrija pogosto priplava na dan ob prehodu iz enega življenjskega obdobja v drugo (adolescenca, srednja leta) ali ob stresnih dogodkih (ločitev, odhod otrok od doma, menjava bivalnega okolja ali službe).
Hipohondrični simptom se na ravni nevroze pojavlja z narcistično motnjo osebnosti in je zelo soroden bolestni obsedenosti z videzom (pri hipohondriji gre za obsedenost s telesnimi funkcijami). Danes živimo v kulturi površnosti in ena od sprememb je tudi ta, da ljudje, ki trpijo zaradi hipohondričnega simptoma, čedalje pogosteje zahajajo k različnim zdravilcem in ne k zdravnikom. Med vzroke za to spada tudi nezaupanje, ki ga je po neverjetnem napredku in razmahu v minulem stoletju doživela medicina.

Napredek v diagnosticiranju in zdravljenju hipohondričnega simptoma temelji na spoznanju, da nevrotični strah pred boleznijo nastane, ker je problem povzročil tesnobo neznanega izvora; prizadeta oseba išče podobo, ki bi jo "pripela" na svoj strah. Tako nastane podoba obolelega dela telesa.

Zdravljenje

Obeti za ozdravitev skoraj vseh oblik hipohondrije so precejšnji. Človek med psihoterapijo razvije zdrave obrambne mehanizme, ki se sprožijo ob morebitnih poznejših stresnih okoliščinah.

Treba je opozoriti, da so zdravniki in bolniki tudi v primeru hipohondrije predmet intenzivnih pritiskov močnega farmacevtskega lobija, ki forsira predpisovanje zdravil. Čeprav so antidepresivi in zdravila za ublažitev tesnobe včasih neizbežni, čedalje več prizadetih ljudi zna prepoznati svoje stanje in se raje odloči za pomoč psihoterapevta, kar je v primeru hipohondričnega simptoma velik korak na poti k zdravju. Toda čeprav se človek zaveda svoje motnje, se je s tem še ne reši. (Tako kot bolezenski strah pred letenjem z letalom še ne poneha, četudi se oseba zaveda pretiranosti strahu.)
Hipohondrija je enakomerno porazdeljena med moško in žensko populacijo, med mlade in starejše, najti pa jo je v vseh socialnih skupinah.

Eno izmed pomembnih priporočil ljudem, ki se pretirano bojijo bolezni, je, naj nikakor ne prebirajo knjig za študente medicine, ker se bo pri tem strah samo stopnjeval. Pravi pristop je kakovostna medicinska literatura, ki je pozorno prirejena za laike, in seveda - psihoterapija.

Kognitivno behavioralna terapija

Izkušnje psihiatrov so pokazale, da je najučinkovitejša kognitivno behavioralna terapija. Skozi terapijo se bolnik nauči registrirati misli, ki potujejo skozi njegov um, ko zazna telesne simptome. Hipohonder večinoma izbere najhujšo možno razlago. Če ga boli glava, to ne more biti migrena ali stres, marveč tumor v možganih. Ker je obenem povsem človeško in normalno, da se ljudje bojijo resnih bolezni, je potrebna strpna in natančna obravnava bolnika. Hipohonder ima večkrat značilna prepričanja, kot so: "Normalno je, da se ves čas počutiš idealno", "Telesni simptom je znak, da je v mojem telesu nekaj zares narobe", "Zdravniki pogosto spregledajo raka" ...

Program zdravljenja zato vsebuje domače naloge, ki so lahko behavioralne narave: manj samopregledov, spremembe v vsakodnevnem življenju, uvajanje redne telesne in kognitivne vadbe (zavedanje in registriranje situacij, misli, čustev in obnašanja).

STE HIPOHONDER?

Whiteley Index je široko uporabljen test za diagnosticiranje hipohondrije in vsebuje 14 vprašanj, na katera odgovorimo tako, da obkrožimo vrednost, ki najbolj ustreza našem prepričanju:

1 - prav nič
2 - malo
3 - deloma
4 - precej
5 - vedno ali popolnoma

1. Vas zelo skrbi za lastno zdravje?
2. Menite, da je z vašim telesom nekaj zelo narobe?
3. Vam je težko pozabiti nase ter misliti na druge teme in stvari?
4. Se ujezite, če vam kdo reče, da dobro izgledate, vi pa se počutite bolni?
5. Opažate, da ste nenehno pozorni na vse, kar se dogaja v vašem telesu?
6. Vas nadleguje veliko bolečin?
7. Se bojite bolezni?
8. Vas zdravje skrbi bolj kot večino ljudi?
9. Vas moti, če ljudje ne govorijo dovolj resno o vaši bolezni?
10. Težko verjamete, če vam zdravnik pove, da je vaša zaskrbljenost odveč?
11. Ste pogosto zaskrbljeni glede možnosti, da imate kako zelo resno bolezen?
12. Se vam dogaja, da vas popade strah pred boleznijo, o kateri berete v časopisu ali ste o njej obveščeni s TV ali radia?
13. Vas muči več simptomov?
14. Vas pogosto mučijo simptomi, ki kažejo na kako zelo hudo bolezen?

Rezultat testa nima izrazite mejne linije. Zdravi ljudje brez hipohondričnega simptoma ponavadi zberejo od 14 do 28 točk. Če je seštevek med vrednostma 32 in 55, vas zagotovo muči hipohondrični simptom, medtem ko večje vrednosti pričajo o težjih oblikah motnje.

Če vas že sicer muči depresija, utegne biti visok seštevek posledica depresije, hipohondrija pa je sekundarna motnja, ki izhaja iz nje. Glede na obetavne rezultate psihoterapije se izplača poiskati zdravniško pomoč.



Ste vedeli?

Pogoji za poznejši nastanek strahu pred boleznijo se oblikujejo v prvih dveh letih življenja

Hipohondri se pogosto pritožujejo nad drugimi, so depresivni in imajo občutek notranje praznine.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

bolezen , strah , panika , psihoza , psihoterapija , mediji , hipohonder , namišljeni bolnik , nevrotična motnja , kognitivna terapija , hipohondrija , strah pred boleznijo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.