Zdravnik brez meja: Danijel Bešič Loredan, kirurg ortoped

Danijel Bešič Loredan, kirurg ortoped
Danijel Bešič Loredan, kirurg ortoped (Foto: Diana Anđelić)

Zdravnik brez meja mora biti pripravljen na vse

Njegovega dojemanja zdravniškega poklica ne omejujejo kulturne, civilizacijske ali državne meje. Danijel Bešič Loredan, kirurg ortoped, je kot član mednarodne organizacije Zdravniki brez meja (MFS) spoznal še eno razsežnost svojega poklica. Zaposlen je v bolnišnici Valdoltra, z družino živi v Škofijah, 37-letni Izolčan pa je pred mesecem dni drugič postal očka. Po zaslugi izjemnega razumevanja družine in delodajalca svoje medicinsko znanje kot prostovoljec uporablja na misijah v najbolj kritičnih predelih sveta. Svojo prvo misijo je opravil v nemirni Nigeriji, zdaj pa si dejavno prizadeva za tovrstno delo spodbuditi tudi druge slovenske zdravnike.

Mora biti zdravnik, ki se odloči, da bo pomagal ljudem v najbolj kriznih predelih sveta, tudi malce avanturista?
Delno že; ni namreč lahko sprejeti dela na območjih, na katerih je relativna varnost pogosto vprašljiva, kjer vladajo težke delovne razmere, urnik tako rekoč ne ponuja počitka, število pacientov pa je veliko. Avanturist moraš biti, ko gre za delo, ki ga opravljaš; saj zahteva veliko improvizacije, pripravljen moraš biti na vse …

Kaj pa je tisto, kar je vas navdihnilo, da ste se odločili vstopiti v to organizacijo s štiridesetletno tradicijo? Je šlo za trenutni navdih, kak poseben dogodek – ali pa ste tovrstno delo načrtovali?
Že kot študent sem želel postati "zdravnik brez meja". Po končani fakulteti se je želja še okrepila. Leta 2006 sem bil sprejet v organizacijo; lani pa sem opravil svojo prvo misijo v vlogi zdravnika kirurga. To je nekaj, kar nosim v sebi, izpolnjena osebna želja.

Nazadnje ste bili v Nigeriji. Ali drži, da ste v mesecu dni opravili približno 350 posegov? Kakšnih?
Med prvo enomesečno misijo v okviru MSF sem deloval v travma centru v mestu Port Harcourt na jugu Nigerije, kjer sem opravljal delo ortopedskega kirurga. V ekipi smo bili ortopedski kirurg iz Nemčije, splošni kirurg iz Avstralije in jaz. V mesecu dni smo v dveh operacijskih dvoranah opravili 340 operacij. Večinoma je šlo za sveže zlome zaradi prometnih nesreč, nekaj je bilo trebušnih posegov. Na dan smo opravili od deset do petnajst operacij, operirali pa smo vse dni v tednu razen nedelje.

Ste zdravili tudi strelne rane in poškodbe zaradi spopadov?
Da, strelnih poškodb in poškodb zaradi mačetiranja je bilo veliko. Trideset odstotkov poškodovancev, ki so iskali pomoč v bolnišnici, je utrpelo posledice streljanja ali kake druge oblike nasilja v množičnih spopadih; ki so v tistem okolju, žal, nekaj vsakdanjega.

Lahko bralcem opišete razlike med afriško bolnišnico in katero od slovenskih? So razlike precejšnje?
Tako različne sisteme je težko opisati v nekaj besedah. Teme Hospital je po standardih MSF urejen poškodbeni center, kjer poskušajo v afriško okolje prenesti moderne medicinske standarde. Seveda gre za zelo temeljne standarde. Razlika je velika, vsaj tako velika, kot je različno življenje v Evropi in Afriki.

Kako visoko in profesionalno pa je znanje tamkajšnjega medicinskega osebja? Bi to osebje lahko delalo tudi v Evropi?
Za afriške razmere je znanje, ki ga premore lokalno osebje v bolnišnici, razmeroma visoko: vse zaposluje MSF, vsak od njih je opravil predpisano izobraževanje, izobraževanje je kontinuirano. V skrbi za varnost bolnikov je poskrbljeno tudi za nenehen nadzor kakovosti dela. Z nekaj dodatnega izobraževanja bi to medicinsko osebje lahko delalo tudi v Evropi.
Članek se nadaljuje »


Galerija

Danijel Bešič Loredan, kirurg ortoped Diana Anđelić

Ob pomoči MSF skrbijo tudi za zaloge krvi. Osebni arhiv

Na dan so opravili od deset do petnajst resnih posegov – eden od njih je bil odprti zlom. Osebni arhiv

Z dodatnimi tablami poskušajo omejiti nasilje, zlasti v bližini bolnišnice. Osebni arhiv